Pojdi na vsebino

Ebla

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ebla
Ruševine zunanjega obzidja in Damaščanska vrata
Ebla se nahaja v Sirija
Ebla
Ebla
Geografska lokacija: Sirija
Drugo imeTell Mardikh
تل مرديخ
LokacijaProvinca Idlib,
Sirija Sirija
RegijaLevant
Koordinati35°47′53″N 36°47′53″E / 35.798°N 36.798°E / 35.798; 36.798
Tipnaselje
Zgodovina
Ustanovljenookoli 3500 pr. n. št.
Opuščeno7. stoletje n. št.
Obdobjebronasta doba
Kulturekiška civilizacija, Amoriti
Druge informacije
Datumi izkopov1964–2011
ArheologiPaolo Matthiae
Stanjeruševine
Lastništvojavna last
Javni dostopda

Ebla (arabsko إبلا‎, sodobno تل مرديخ, Tell Mardikh) je bila eno od najstarejših kraljestev v Siriji. Njeni ostanki so na griču približno 55 km jugozahodno od Alepa pri vasi Mardikh. V 3. tisočletju pr. n. št. in prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. je bila Ebla pomembno politično in trgovsko središče. Njeno odkritje je dokazalo, da je bil Levant središče starodavne centralizirane civilizacije, enake egipčanski in mezopotamski, in ovrglo mnenje, da sta bili slednji v zgodnji bronasti dobi edini civilizaciji na Bližnjem vzhodu. Prvo Eblaitsko kraljestvo je bilo opisano kot prva dokumentirana svetovna sila.

Ebla, ki se je začela kot majhno naselje v zgodnji bronasti dobi (okoli 3500 pr. n. št.), se je razvila v trgovsko središče in kasneje v ekspanzionistično silo, ki je vsilila svojo nadoblast nad večino severne in vzhodne Sirije. V 23. stoletju pr. n. št. je bila uničena in nato obnovljena, kar omenjajo zapisi iz Tretje urske dinastije. Druga Ebla je bila nadaljevanje prve z novo vladarsko dinastijo. Proti koncu 3. tisočletja pr. n. št. je bila uničena, kar je utrlo pot naseljevanju amoritskih plemen, ki so ustanovila tretjo Eblo. Tudi tretje kraljestvo je bilo cvetoče trgovsko središče. Postalo je podložnik in zaveznik Jamhada (sodobni Alep), dokler ga ni dokončno uničil hetitski kralj Muršili I. okoli leta 1600 pr. n. št.

Razcvet Eble je temeljil na obsežni mreži trgovskih poti, kar dokazujejo artefakti iz Sumerije, Cipra, Egipta in celo Afganistana, odkriti v mestnih palačah. Kraljestvo je govorilo svoj jezik. Politična organizacija se je razlikovala od sumerskega modela. Ženske so imele poseben položaj, zato je imela kraljica velik vpliv na državne in verske zadeve. Panteon je vseboval večinoma severnosemitske bogove, imel pa je tudi nekaj povsem domačih božanstev.

Izkopavanja v Ebli so se začela leta 1964 in odkrila slavne Tablice iz Eble, arhiv približno 20.000 klinopisnih tablic iz obdobja okoli 2350 pr. n. št.[note 1] Tablice so pisane v eblaitskem in sumerskem klinopisu. Arhiv je omogočil boljše razumevanje sumerskega jezika in dal pomembne podatke o politični organizaciji in običajih v Levantu sredi 3. tisočletja pr. n. št.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ime Ebla bi lahko pomenilo »Bela skala« in se morda nanašalo na beli izdanek, na katerem je stala.[1][2] Prvič je bila naseljena okoli 3500 pr. n. št.[3][4] K njeni rasti so pripomogla številna satelitska poljedelska naselja,[3] njen razcvet pa je sprožila mednarodna trgovina, ki se je verjetno začela z naraščajočimi sumerskimi potrebami po volni.[3] Arheologi to zgodnje obdobje naseljevanja, ki se je končalo okoli 3000 pr. n. št., imenujeju "Mardih I".[5] "Mardihu I" sta sledili prvo in drugo obdobje kraljestev okoli leta 3000 oziroma 2000 pr. n. št., označeni kot "Mardih II".[6] I.J. Gelb ima Eblo za del kiške civilizacije vzhodnosemitsko govoreče populacije, naseljene od osrednje Mezopotamije do zahodnega Levanta.[7]

Prvo kraljestvo

[uredi | uredi kodo]
Prvo eblaitsko kraljestvo
Ebla
okoli 3000 pr. n. št.–okoli 2300 pr. n. št.
Prvo kraljestvo v največjem obsegu, vključno z vazali
Prvo kraljestvo v največjem obsegu, vključno z vazali
Glavno mestoEbla
Skupni jezikieblaitski jezik
Religija
levantinska religija[8]
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 3000 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 2300 pr. n. št.
 Naslednice
The second kingdom of Mari Second Mariote kingdom
Danes del Sirija
 Libanon
 Turčija

V obdobju prvega kraljestva med letoma 3000 in 2300 pr. n. št. je Ebla najbolj izstopala med sirskimi državami, zlasti v drugi polovici 3. tisočletja pr. n. št.. To obdobje je zaradi tablic iz Eble znano kot »arhivsko obdobje«.[6]

Zgodnje obdobje

[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje od leta 3000 do 2400 pr. n. št. je označeno z Mardih IIa.[6][9] Večina znanja o zgodovini mesta pred pisnimi arhivi izvira iz arheoloških izkopavanj.[10] Prvo obdobje Mardiha IIa je identificirano z zgradbo "CC"[11] in delom zgradbe G2,[12] ki sta bili domnevno del kraljeve palače, zgrajene okoli leta 2700 pr. n. št.[3][13] Proti koncu tega obdobja se je začela stoletna vojna z Marijem.[14][15] Mari je dobil premoč med vladanjem kralja Saʿumuja, ki je osvojil več eblaitskih mest.[16] Sredi 25. stoletja pr. n. št. je eblaitski kralj Kun-Damu porazil Mari, po njegovi smrti pa je moč Eble spet začela pojemati.[note 2]

Arhivsko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Kraljeva palača "G"

Arhivsko obdobje, označeno z Mardih IIB1, je trajalo od okoli 2400 pr. n. št. do okoli 2300 pr. n. št.[6] Konec obdobja je znan kot »prvo uničenje«,[18] predvsem zaradi uničenja kraljeva palače "G", zgrajene nad starejšo palačo "G2",[19] in večine akropole.[20] V arhivskem obdobju je imela Ebla politično in vojaško premoč nad drugimi sirskimi mestnimi državami v severni in vzhodni Siriji, omenjenimi v arhivih.[21] Večina tablic iz tega obdobja ima gospodarsko vsebino, med njimi pa so tudi kraljeva korespondenca in diplomatski dokumenti.[22]

Pisni arhivi ne segajo v obdobje pred vladavino Igriš-Halama,[23] ki je plačeval davek Mariju,[24] in veliko invazijo eblaitskih mest v regijo ob sednjem Evfrat pod vodstvom marijskega kralja Iblul-Ila.[25][26] Ebla se je pod kraljem Irkab-Damujem okoli leta 2340 pr. n. št. opomogla in sprožila uspešno protiofenzivo proti Mariju.[27][28] Irkab-Damu je po ofenzivi z mestom Abarsal[note 3] sklenil mirovni in trgovinski sporazu, ki je eden od najstarejših tovrstnih sporazumov v zgodovini.[30]

Ebla v svojem največjem obsegu je vladala na ozemlju, ki je obsegalo približno polovico sodobne Sirije[31] od Ursauma na severu[32] do okolice Damaska na jugu[33] in od Fenicije in obalnega gorovja na zahodu[34][35] do Hadduja na vzhodu.[29][36] Velik del kraljestva je bil pod neposredno kraljevo oblastjo in upravo njegovih guvernerjev. Drug del so tvorila vazalna kraljestva.[31] Eden od najpomembnejših vazalov je bilo kraljestvo Armi,[37] ki je najpogosteje omenjeno na tablicah iz Eble.[38] Ebla je imela več kot šestdeset vazalnih kraljestev in mestnih držav,[39] vključno s Hazuvanom, Burmanom, Emarjem, Halabitujem in Salbatujem.[28][36][40]

Kraljev glavni uradnik je bil vezir[41] z zelo velikimi pooblastili. Najmočnejši vezir je bil Ibrium, ki je v obdoblju svojega predhodnika Arrurkuma vodil vojni pohod proti Arbasalu.[42] Med vladanjem Isar-Damuja je Ebla nadaljevala vojno proti Mariju, ker je porazil eblaitskega zaveznika Nagarja in blokiral trgovske poti med Eblo in južno Mezopotamijo preko gornje Mezopotamije.[24] Ebla je izvajala redne vojne pohode proti upornim vazalom,[42] večkrat napadla Armi [38][43] in južno regijo Ibal blizu Katne.[42][44] Da bi lahko sprožil vojno proti Mariju, je Isar-Damu sklenil zavezništvo z Nagarjem in Kišem.[45] Pohod je vodil eblaitski vezir Ibbi-Sipiš, ki je z združeno vojsko zmagal v bitki pri Terki.[42] Zavezniki so napadli tudi Armi in ga zasedli in tam za guverjerja postavili Ibbi-Sipiševega sina Enzi-Malika.[38] Ebla je nekaj let po pohodu,[46] verjetno po Isar-Damujevi smrti,[47] doživela prvo uničenje.

Prvo uničenje Eble

[uredi | uredi kodo]

Prvo uničenje Eble se je zgodilo okoli leta 2300 pr. n. št. V požaru v palači "G" so se glinaste tablice zapekle in s tem ohranile ves kraljevi arhiv.[48] Vzrok in povzročitelj uničenja sta predmet več teorij.[46]

  • Zgodnja hipoteza: Giovanni Pettinato je podpiral zgodnjo hipotezo, da se je uničenje zgodilo okoli leta 2500 pr. n. št.[49][50] Kasneje je sprejel mnenje, da bi se to lahko zgodilo okoli leta 2400 pr. n. št.[51] Povzročitelja bi lahko bila Eanatum Lagaški, ki se je hvalil, da pobira davek od Marija, ali Lugalzagesi Umski, ki je trdil, da je prodrl do Sredozemskega morja.[51]
  • Akadska hipoteza: kralja Sargon Akadski in njegov vnuk Naram-Sin sta trdila, da sta uničila mesto Ibla.[52] Paolo Matthiae je po svojem odkritju Eble sklepal, da je bolj verjeten povzročitelj propada Sargon.[53] Njegovo mnenje je podprl Trevor Bryce,[54] Michael Astour pa ga je zavrnil.[55]
  • Maščevanje Marija: po mnenju Alfonsa Archija in Marie Biga se je uničenje zgodilo približno tri ali štiri leta po bitki pri Terki.[46] Uničenje je po njunem mnenju povzročil Mari[46] kot maščevanje za ponižujoč poraz v bitki pri Terki.[56] Njegovo mnenje podpira Mario Liverani. [42] Archi trdi, da je marijski kralj Iski-Mari uničil Eblo pred svojim prihodom na prestol.[57]
  • Naravna katastrofa: Astour méni, da je propad arhivskega obdobja povzročila naravna katastrofa,[20] ker ni nobenega prepričljivega dokaza za plenjenje.[20] Uničenje naj bi bilo omejeno na okolico kraljeve palače. Požar je datiran v obdobje okoli leta 2290 pr. n. št. (srednja kronologija).[58]

Drugo kraljestvo

[uredi | uredi kodo]
Drugo eblaitsko kraljestvo
Ebla
okoli 2300 pr. n. št.–okoli 2000 pr. n. št.
Približne meje drugega kraljestva
Približne meje drugega kraljestva
Glavno mestoEbla
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2300 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 2000 pr. n. št.

Drugo kraljestvo, označeno z "Mardih IIB2", je trajalo od leta 2300 do 2000 pr. n. št.[18] Končalo se je z drugim uničenjem Eble med letoma 2050 in 1950 pr. n. št. Datum je bolj kot ne formalen.[59][60] Akadci pod Sargonom in njegovim naslednikom Naram-Sinom so napadli severne meje Eble, da bi se dokopali do gozdov v gorovju Amanus ob Sredozemskem morju. Med vdoroma je bil časovni presledek približno 90 let, napadena področja pa niso bila priključena k Akadskemu kraljestvu.[15] Archi se strinja, da je Ibla, omenjena v Sargonovih in Naram-Sinovih letopisih sirska Ebla, vendar obeh vladarjev nima za odgovorna za jeno uničenje, s katerim se je končalo arhivsko obdobje.[61] Med vladavino Naram-Sina je bil Armi hegemonsko mesto v severni Siriji, ki ga je akadski kralj uničil.[62]

Palača "P5"

V drugem eblaitskem kraljestvu je vladala nova lokalna dinastija,[54] kraljestvo pa je bilo nadaljevanje prvega.[63] Obdržalo je svoje stare značilnosti, vključno z arhitekturo in čaščenjem starih svetih mest.[64] V spodnjem mestu je bila zgrajena nova kraljeva palača,[65] prehod iz arhivskega obdobja pa je označevala samo uničena palača "G".[20] O prehodu samem je malo znanega, ker ni bilo odkrito nobeno pisno gradivo, z izjemo enega samega napisa s konca obdobja.[65]

Drugo kraljestvo je dobro dokazano v primarnih virih. Na enem od napisov Gudea Lagaški sprašuje za cedre, ki bi jih moral dobiti iz Uršuja v gorah Eble, kar kaže, da je k Ebli spadal tudi Uršu severno od Karkemiša v sodobni Turčiji.[66] Besedila iz sedmega leta vladanja Amar-Sina Urskega (okoli 2040 pr. n. št.) omenjajo sla Ensija (Meguma) Eblskega.[67] Vlada Ura III je imela drugo kraljestvo za svojega vazala,[68] značilnosti njunih odnosov, vključno s plačevanjev davkov, pa niso znane.[69] Zgleda, da je bilo formalno priznanje urske nadoblasti pogoj za pravico do trgovanja s tem cesarstvom. [32]

Drugo kraljestvo je razpadlo proti koncu 21. stoletja pr. n. št.[32] s požigom mesta, čeprav so bili dokazi za ta dogodek odkriti samo v okolici tako imenovanega "Templja na skali" in palače "E" na akropoli.[64] Vzroki za uničenje niso znani.[64] Po Astourju je bilo uničenje rezultat invazije Huritov okoli leta 2030 pr. n. št.[70] Vodilo jo je nekdanje eblaitsko vazalno mesto Ikinkalis.[71] Uničenje je omenjeno v nepopolni huro-hetitski epski pesnitvi Pesem odrešitve, odkriti leta 1983,[72] katero ima Astour za opis uničenja drugega kraljestva.[73] V pesnitvi je eblaitska skupščina pod vodstvom moža z imenom Zazala preprečila kralju Mekiju, da bi izkazal milost ujetnikom iz nekdanje eblaitske vazalne države Ikinkalis,[71] kar je izzvalo bes huritskega boga groma Tešuba in povzročilo uničenje mesta.[74]

Tretje kraljestvo

[uredi | uredi kodo]
Tretje eblaitsko kraljestvo
Ebla
okoli 2000 pr. n. št.–okoli 1600 pr. n. št.
Glavno mestoEbla
Skupni jezikiamoritski jezik[75]
Religija
levantinska religija
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2000 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 1600 pr. n. št.
 Naslednice
Hittites AlterOrient2

Tretje kraljestvo, označeno z "Mardih III", je razdeljeno na obdobji "A" (okoli 2000-1800 pr, n. št.) in "B" (okoli 1800-1600 pr n. št.). [18] V obdobju "A" je bila Ebla na hitro načrtno obnovljena. Ostanke "Mardiha II" so prekrile nove zgradbe, palače in templji. Zgrajeni sta bili novi utrjeni obzidji, eno okoli spodnjega mesta in eno okoli akropole.[76] Mesto je dobilo ravne ulice in velike javne zgradbe.[77][78] V obdobju "B" se je gradnja mesta nadaljevala.[77]

Vezirjeva palača

Prvi znani kralj tretjega kraljestva je bil Ibbit-Lim,[79] ki je sam sebe imenoval Mekim Eblaitski.[80] Bazaltni spominski kip z Ibbit-Limovim napisom so odkrili leta 1968. Odkritje je pripomoglo k povezovanju Tel-Mardiha s kraljestvom Ebla.[80][81] Kraljevo ime je po Pettinatovem mnenju amoritsko, zato je mogoče, da so bili prebivalci tretjega kraljestva večinoma Amoriti, ki so bili v tistem času večinsko prebivalstvo v Siriji.[82]

Na začetku 18. stoletja pr. n. št. je Ebla postala vazal Jamhada, amoritskega kraljestva s središčem v Alepu.[83][84] Pisnih dokumentov iz tistega obdobja ni. Mesto je bilo jamhadski vazal še med vladavino Jarim-Lima III. Jamhadskega.[77] Eden od znanih eblaitskih vladarjev v tistem obdobju je bil Immeja, ki je prejel darila egipčanskega faraona Hotepibreja. To kaže, da je Ebla ohranila svoje obširne zveze in pomen.[85] Ebla je omenjena tudi na tablicah jamhaditskega vazalnega mesta Alalah v sodobni Turčiji, ki je pripadalo veji Jamhaditske vladarske dinastije.[86][87]

Eblo je uničil hetitski kralj Muršili I. okoli leta 1600 pr. n. št.[88] Zadnji kralj Eble je bil verjetno Indilima.[89] V zahodni palači "Q" je bil odkrit pečat njegovega kronskega princa Maratevarija.[89][90] Uničenje Eble in starejši elementi so po Archijevem mnenju opisani v epski pesnitvi "Pesem odrešitve".[91]

Kasnejša obdobja

[uredi | uredi kodo]

Ebla se po tretjem uničenju ni več opomogla. V obdobju "Mardih IV" (1200-535 pr. n. št.) je bila majhna vas.[88] V zapisih iz Alalaha je omenjena kot vazal jamhadske dinastije Idrimi.[92] V obdobju "Mardih V" v zgodnji železni dobi je bila poželsko naselje, ki se je kasneje razširilo.[88] Ponovno se je začela razvijati v obdobju "Mardih VI", ki je trajalo do okoli leta 60 n. št.[88] Obdobje "Mardik VII" se je začelo v 3. stoletju n. št. in trajalo do 7. stoletja.[93] Po tem obdobju je bila Ebla zapuščena.[94]

Mesto

[uredi | uredi kodo]

Načrt mesta

[uredi | uredi kodo]
Mestne znamenitosti

Ebla je imela spodnje mesto z akropolo na vzpetini v njegovem središču.[95] V prvem kraljestvu je imela površino 56 hektarjev in utrjeno obzidje in nežganih zidakov.[96] Razdeljena je bila na štiri četrti. Vsaka četrt je imela v obzidju svoja mestna vrata.[97] Na akropoli je bila kraljeva palača "G"[98] in eden od dveh mestnih templjev, posvečen Kuri. Imenoval se je Rdeči tempelj.[99] V jugovzhodnem delu spodnjega mesta je je bil še en Kurov tempelj, imenovan Tempelj na skali.[100]

V drugem kraljestvu je bila v spodnjem mestu severozahodno od akropole zgrajena kraljeva palača (arhaična palača "P5"),[101] nad uničenim Rdečim templjem pa tempelj "D".[102]

V tretjem kraljestvu je Ebla obsegala skoraj 60 hektarjev.[103] Zaščitena je bila z utrjenim okopom z dvojnimi vrati.[104] Akropola je bila utrjena in ločena od spodnjega mesta.[105] Na njej je bila v obdobju Mardih III zgrajena nova kraljeva palača "E",[78] nad nekdanjim Rdečim templjem in templjem "D" pa Ištarin tempelj. [99][106] Spodnji del je bil razdeljen na štiri četrti. [97] Palača "P5", ki je je uporabljala v obdobju Mardih IIIA, se je v obdobju Marhih IIIB nadomestila s tako imenovano Prehodno palačo.[104]

Med palače iz tretjega kraljestva sta spadali vezirjeva palača[107] in zahodna palača na prostoru "Q",[90] Šamašev tempelj "N", Rešefov tempelj "B1" in severna palača, zgrajena preko Prehodne palače.[104][108] Na severu spodnjega mesta je bil zgrajen še en Ištarin tempelj,[109] nekdanji Tempelj na skali pa je nadomestil Hadadov tempelj. [109]

Grobovi kraljev

[uredi | uredi kodo]
Kraljeva palača "G", zgrajena nad kraljevsko nekropolo

Kralje prvega kraljestva so pokopavali zunaj mesta. Zadnjih deset kraljev, do vključno Irkab-Damuja, je bilo pokopanih v Daribu.[110] Pred tem so jih pokopavali v kraljevskem mavzoleju v Binasu. V Ebli je bil odkrit samo en kraljev grob (hipogej "G4") iz prvega kraljestva,[111] ki je bil verjetno zgrajen med vladanjem zadnjega kralja in morda kaže, da so Eblaiti privzeli mezopotamski običaj pokopavanja vladarjev pod njihovimi vladarskimi palačami.[111]

Nekropolo kraljev tretjega kraljestva so odkrili pod palačo "Q" (zahodna palača). Na nakropoli je več hipogejev, raziskani pa so samo trije.[112] Ti hipogeji so bile naravne votline v živi skali temeljev palače. Datirajo v 19. in 18. stoletje pr. n. št. in imajo podobno zasnovo, sestavljeno iz vhodnega jaška, pogrebne sobe in hodnika, ki povezuje jašek s pogrebno sobo.[64][113][114]

Hipogej G4

[uredi | uredi kodo]

Kraljeva grobnica v palači "G" je označena kot hipogej G4. Grobnica je iz arhivskega obdobja, zelo verjetno iz vladavine kralja Isar-Damuja.[115] Je v zelo slabem stanju, ker so večino njenega gradiva pokradli.[116] V grobnici niso odkrili nobenih ostankov okostij niti grobnih pridatkov, kar kaže, da je bila popolnona izropana, nikoli uporabljena ali zgrajena kot prazna spominska grobnica.[116]

Izkopavanja v letih od 1992 do 1995 so potekala pod zahodnim delom palače v globini skoraj 6 m.[116] Grobnico sestavljata dve sobi s prehodom med njima in tlemi iz apnene malte.[116] Obe sta pravokotni. Vzhodna soba (L.6402) je 4 m široka in več kot 3,5 m dolga. Natančne dolžine se zaradi poškodb ne da izmeriti.[117] Orientirana je v smeri vzhod-zahod. Zahodna soba (L.5762) je dolga 5,2 m, široka 4 m in orientirana v smeri vzhod-zahod. [118] Zidovi so bili zgrajeni iz blokov apnenca. Ostanki stropa kažejo, da je imela grobnica konzolno obokan strop.[116][117]

Grobnice zahodne palače

[uredi | uredi kodo]
Načrt grobnic zahodne palače
  • Princesina grobnica je iz obdobja okoli leta 1800 pr. n. št. in je najstarejša in najmanjša odkrita kraljevska grobnica iz tretjega kraljestva.[114][119] Odkopana je bila leta 1978. [119] V njej so našli ostanke mlade ženske, po kateri je dobila ime.[120] Hodnik ima stopnice, delno vklesane v živo skalo, in s kamnom obložena tla. Gradivo so dobili s širjenjem naravne votline, v kateri je grobnica.[121] Grobnica je edina, ki ni bila izropana,[122] zato so v njej odkrili tudi dragulje in grobne pridatke.[123]
  • Grobnica vodnih zbiralnikov je najbolj poškodovana grobnica v nekropoli.[114] Sestavljena je iz dveh pogrebnih sob. Starejša soba (Q79A) je bila zgrajena v istem obdobju kot princesina grobnica. Med ponovno uporabo je bila zelo poškodovana. Hodnik, ki vodi v pogrebno sobo Q79B, je bil zgrajen proti koncu 17. stoletja pr. n. št. na mestu pogrebne sobe Q79A. V grobnici je bil verjetno pokopan kralj, ker so v sobi Q79A odkrili gorjačo, verjetno simbol vladarske moči.[121]
  • Grobnica gospodarja koz je največja v nekropoli. Sestavljajta jo dve sobi, dostopni skozi navpičen jašek.[121] Lastnik grobnice ni zanesljivo znan. Arheologi ga zaradi prestola, okrašenega z bronastimi kozjimi glavami, imenujejo gopodar koz.[124] V grobnici so odkrili tudi srebrno čašo z imenom kralja Immeje, zato je bil v grobnici morda pokopan prav on.[125]

Vlada

[uredi | uredi kodo]

Vlado prvega kraljestva sta sestavljala kralj (Malikum) in veliki vezir, ki je predsedoval svetu starešin (Abbu) in državni upravi.[126] Drugo kraljestvo je bilo monarhija,[69] o kateri je zaradi pomanjkanja pisnih virov malo znanega.[65] Tretje kraljestvo je bilo mestno-državna monarhija z zmanjšanimi pristojnostmi pod nadoblastjo semitskega kraljestva Jamhad.[127]

Upravljanje prvega kraljestva

[uredi | uredi kodo]

V vodenje državnih zadev sta bila vključena kralj in kraljica.[98] Kronski princ je bil vključen v notranje zadeve, drugi princ pa v zunanje.[98] Večino nalog, vključno z vojaškimi, sta opravljala veliki vezir in uprava, sestavljena iz 13 dvornih dostojanstvenikov. Vsak od njih je imel pod seboj 400-800 uradnikov, tako da je državna birokracija štela okoli 11.700 birokratov.[126] Vsako od štirih četrti glavnega mesta so vodili glavni inšpektor in številni delegati.[98] Za nadziranje kraljevih interesov so skrbeli kraljevi pooblaščeni agenti (maškim), zbiralci (ur) in glasniki (kas).[31]

Upravne enote

[uredi | uredi kodo]

Ebla je imela veliko vazalnih kraljestev, katerim so vladali njihovi kralji (En). Kralji so bili zelo samostojni, plačevali Ebli davek in jo oskrbovali z vojaki.[31] Upravno središče v prestolnici se je imenovalo SA.ZA. K njemu so spadale kraljeve palače, skladišča in nekaj templjev.[128] Deli mesta izven mestnega obzidja kot celota so se imenovali uru-bar, kar v prevodu pomeni izven mesta.[128] Vasi in mesta pod centralno upravo so upravljali neposredno iz prestolnice[128] ali preko pooblaščenih uradnikov.[128] Naslovi državnih uslužbencev niso jasno določali njihovih odgovornosti in pooblastil, ker je vsako mesto imelo svoje politično izročilo in običaje.[129]

  • Lugal: medtem ko je v Mezopotamiji naslov lugal značeval kralja, je v Ebli označeval guvernerja pod neposrednim vodstvom prestolnice.[130] Vsebina naslova lugal kot dela eblaitske birokracije je dvoumna: vsi lugali so bili podrejeni velikemu vezirju[131] in hkrati upravljali mesta pod neposredno oblastjo prestolnice. Vse dobrine so morali oddajati v skladišča v Ebli.[128] Pettinato je v eblaitskih upravnih dokumentih naštel štirinajst različnih lugalov in iz tega zaključil, da je bilo kraljestvo razdeljeno na štirinajst upravnih enot. Dve od njih sta bili v sami prestolnici, dvanajst pa v drugih delih kraljestva.[132]
  • Ugula: naslov ugula se običajno prevaja kot nadzornik ali upravnik. Nekateri uguli so bili dejansko neodvisni vladarji, nekateri pa so predstavljali najvišjo oblast v svojih plemenskih skupnostih.[133] Številna mesta, na primer Darum, so sama imenovala načelnika svoje uprave.[128]

Hora

[uredi | uredi kodo]

Regije pod neposredno kraljevo oblastjo, ki so bile gospodarsko življenjsko pomembne za prestolnico, so arheologi poimenovali hora.[6][134] Nekatere regije pod neposredno kraljevo oblastjo so bile izven hore, zato je, predvsem zaradi stalnih vojaških operacij in pripajanja novih ozemelj, težko določiti natančno velikost kraljestva in hore. Nekatera nova ozemlja so prišla pod neposredno kraljevo oblast, druga pa so obdržala svoje vladarje, ki so vladali kot vazali.[134]

Horo so sestavljale predvsem osrednje regije kraljestva, ki so tvorile gospodarsko zaledje prestolnice.[6] Vanjo so bile vključena mesta in vasi, v katerih so imeli kralji ali njihovi vezirji svoje palače, mesta, v katerih so bila pomembna svetišča bogov, povezanih s kraljevimi institucijami, mesta, v katerih se je kralj udeleževal različnih obredov, na primer obnavljanja kraljevskega naslova,[note 4] in druga mesta, na primer tista, ki so dobavljala tkanine.[136] Hora je merila okoli 3000 km². Od zahoda proti vzhodu so bile vanjo vključene ravnice vzhodno od Jabal Zawija, močvirje Maṭkh ter gori Al Hass in Al Shabīth.[137] Področja neposredno ob mejah hore, na primer Al Ghab, ravnina Al Ruoge in Al Jabbul, so bila kulturno tesno povezana s horo.[137]

Kralji Eble

[uredi | uredi kodo]
Ibbit-Limov kip, tretje kraljestvo okoli 2000 pr. n. št.
Sedeči vladar, datiran v tretje kraljestvo, Cleveland Museum of Art
Princ Maratevari (levo), kronski princ kralja Indilimme

Tablice s seznami daril kraljem omenjajo deset kraljev prvega kraljestva.[54] Na tablici TM.74.G.120, ki jo je odkril Alfonso Archi, je 33 imen kraljev.[47][138] Iz drugega kraljestva ni znan noben kralj. Vsi datumi so ocenjeni po srednji kronologiji.[3][139]

Vladar Obdobje Komentar

Prvo kraljestvo

Sakume okoli 3100 pr. n. št.[140] Prvi kralj je vladal približno 660 let do uničenja prvega kraljestva. Ker je Robert R Stieglitz uničenje Eble postavil v leto 2400 pr. n. št., se Sakumejevo vladanje začne okoli leta 3100 pr. n. št.[141]
Su (.) (...) Ime je poškodovano.[142]
Ladau
Abugar
Namnelanu
Dumudar
Ibla
Kulbanu
Assanu
Samiu
Zialu
Enmanu okoli 2740 pr. n. št.[143]
Namanu okoli 2720 pr. n. št.[143]
Da (.) (.) okoli 2700 pr. n. št.[143] Ime je poškodovano.[142]
Sagisu okoli 2680 pr. n. št.[143]
Dane'um okoli 2660 pr. n. št.[143]
Ibbini-Lim okoli 2640 pr. n. št.[143]
Išrut-Damu okoli 2620 BC.[143]
Isidu okoli 2600 pr. n. št.[143]
Išrut-Halam okoli 2580 pr. n. št.[143]
Iksud okoli 2560 pr. n. št.[143]
Talda-Lim okoli 2540 pr. n. št.[143]
Abur-Lim okoli 2520 pr. n. št.[143]
Agur-Lim okoli 2500 pr. n. št.[143]
Ib-Damu okoli 2480 pr. n. št.[143] Pečat z njegovim imenom so odkrili v Kültepeju.[144]
Baga-Damu okoli 2460 pr. n. št.[143]
Enar-Damu okoli 2440 pr. n. št.[143] Med največkrat omenjenimi poboženimi kralji na darovnicah.[140]
Ešar-Malik okoli 2420 pr. n. št.[143]
Kun-Damu okoli 2400 pr. n. št.[143]
Adub-Damu okoli 2380 pr. n. št.[143] Vladal malo časa.[145]
Igriš-Halam okoli 2360 pr. n. št.[143] Vladal 12 let.[146]
Irkab-Damu okoli 2340 pr. n. št.[143] Vladal 11 let.[147]
Isar-Damu okoli 2320 pr. n. št.[143] Vladal približno 35 let.[147]
Ir'ak-Damu Princ, nekaj časa morda tudi kralj.[142]

Tretje kraljestvo

Ibbit-Lim okoli 2000 pr. n. št.[148]
Immeja okoli 1750 pr. n. št.[149] Njegova grobnica je poistovetena s tako imenovano Grobnico gospodarja koz.[150]
Hammu(....) Immejev naslednik, morda ne neposredni. Ime je poškodovano, vendar se verjetno bere Hamurabi.[151]
Indilima okoli 1600 pr. n. št.[152]

Prebivalci, jezik in kultura

[uredi | uredi kodo]

Prvo in drugo kraljestvo

[uredi | uredi kodo]
Dvorišče kraljeve palače "G"

Obdobji Mardih IIA in Mardih IIB sta imeli isto kulturo.[153] V obdobju Mardih IIB1 je imela prestolnica Ebla okoli 40.000 prebivalcev, celo kraljestvo pa več kot 200.000 prebivalcev.[154] V obdobju Mardih II so bili prebivalci kraljestva semiti, sorodni njihovim severozahodnim semitskim sosedom, na primer Amoritom.[155] Giovanni Pettinato trdi, da je bil eblaitski jezik eden od najstarejših dokazanih semitskih jezikov.[156] Spadal je med zahodnosemitske jezike. Gelg in drugi trdijo, da je bil vzhodnosemitski jezik, zelo podoben akadskemu jeziku.[157] Akademska skupnost ima eblalitski jezik za vzhodnosemitski jezik z značilnostmi zahodnosemitskih in vzhodnosemitskih jezikov. Slovnično je bliže akadščini, leksično in v nekaterih slovničnih oblikah pa zahodnosemitskim jezikom.[78][158][159]

Ebla je imela več verskih in državnih praznikov, vključno z obredi ob ustoličenju novega kralja, ki je običajno trajal več tednov.[160] Eblaitski koledar je temeljil na sončnem letu, razdeljenem na dvanajst mesecev.[161] Do zdaj sta bila odkrita dva koledarja: "stari koledar", ki je bil v rabi med vladanjem Igriš-Halama, in "novi koledar", ki ga je uvedel vezir Ibbi-Sipiš.[161] Več mesecev je bilo poimenovanih po božanstvih. V novem koledarju je bil prvi mesec leta Itu-be-li, kar pomeni "gospodov mesec".[162] Leta so se poimenovala in ne številčila.[163]

Ženske so imele za enako delo enake plače kot moški in so lahko zasedle pomembne položaje in načelništva vladnih agencij.[164] Eblaiti so iz Nagarja uvažali kunge (križanci osla in onagerke, po katerih je slovel Nagar),[165] ki so vlekli bojne vozove vladarjev in visokih funkcionarjev, ali služili kot diplomatska darila zavezniškim mestom.[166] Skupnost je bila manj vezana na vladno palačo in tempelj kot v drugh mezopotamskih kraljestvih. Eblaitska palača je bila zgajena okoli dvorišča, odprtega proti mestu in zato dostopna za prebivalstvo. Druge mezopotamske palače so bile podobne citadelam z ozkimi ulicami in omejenim dostopom na zunanje dvorišče.[167] Pomembno vlogo v družbi je imela glasba. Glasbeniki so bili tako domačini kot tujci, na primer najeti glasbeniki iz Marija.[168] Ebla je najemala akrobate iz Nagarja, kasneje pa so del njihove dejavnosti prevzeli izurjeni domači akrobati.[169]

Tretje kraljestvo

[uredi | uredi kodo]

V tretjem kraljestvu so prevladovali semitski Amoriti,[82] v prvih dveh kraljestvih omenjeni kot sosedje in podeželski podlložniki.[170] Na oblast so se povzpeli po uničenju drugega kraljestva.[171] V tretjem kraljestvu so se v Ebli začela obsežna gradbena dela. Zgrajenih je bilo več palač, templjev in utrdb.[172] Emoritski Eblaiti so častili več istih božanstev kot v prejšnjih obdobjih[173] in ohranjali svetost akropole v središču mesta.[64] Kraljevska ikonografija in ideologija je bila pod velikim vplivom jamhadske kulture. Kraljestvo je namesto eblaitske Ištar privzelo jamhadska božanstva, kar je razvidno iz kraljevskih pečatov iz Indilimovega obdobja.[174]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

V prvem kraljestvu je gospodarstvo nadzirala kraljeva palača,[131] bogatim družinam pa je kljub temu uspelo voditi svoje finančne transakcije brez vladnih intervencij.[175] Gospodarski sistem je bil redestributiven: vlada je zbrane dobrine, predvsem živila, delila svojim stalnim ali sezonskim delavcem. Ocenjuje se, da je bilo v sistem delitev vključenih okoli 40.000 oseb. Zemlja je, v nasprotju z Mezopozamijo, ostala večinoma v lasti vasi, ki so vladi plačevale letni davek.[176] V kmetijstvu je prevladovalo pašništvo. Velike črede živine je posedovala tudi vlada. [176] Mestno prebivalstvo je posedovalo okoli 140.000 glav drobnice in 9.000 glav živine.[176]

Razcvet Eble je temeljil na trgovanju.[176] Po bogastvu se je lahko primerjala z najbogatejšimi sumerskimi mesti.[177] Njen glavni konkurent je bil Mari.[54] Glavno trgovsko blago sta bila verjetno les z bližnjih gora, tkanine[178] in obrtniški izdelki, kar dokazuje veliko število artefaktov iz mestnih palač.[179] Eblina trgovska mnreža je segala vse do sodobnega Afganistana.[180] Tekstilno blago so, verjetno preko Ugarita,[181] izvažali na Ciper, večina trgovanja pa je potekala z rečnimi ladjami proti Mezopotamiji, predvsem v Kiš.[182] V glavni palači "G" so arheologi odkrili artefakte iz Starega Egipta z imeni faraonov Kefrena im Pepija I.[183]

Ebla je ostala trgovsko središče tudi v drugem kraljestvu, kar dokazujejo okoliška mesta, nastala v tem obdobju. Ta mesta so bila skupaj z Eblo uničena ob koncu drugega kraljestva.

Trgovanje je bilo glavna gospodarska dejavnost Eble tudi v tretjem kraljestvu. Arheološka odkritja kažejo na živahno trgovanje z Egiptom in obalnimi sirskimi mesti, predvsem z Biblosom.[103]

Vera

[uredi | uredi kodo]

Ebla je bila mnogoboška država.[184] V prvem kraljestvu so Eblaiti častili svoje pokojne kralje.[185] V panteonu prve Eble so bili pari božanstev, ki se lahko razdelijo v tri zvrsti. V prvi in najbolj običajni so bili pari bogov in njihovih zakonskih partneric.[185] Druga zvrst so bili pari božanskih sodelavcev, na primer božanstvi, ki sta sodelovali pri ustvarjanju vesolja, tako kot v egipčanskem in mezopotamskih panteonih.[185] Tretja zvrst so bili pari, ki so bili v bistvu eno božanstvo z dvema imenoma.[185] Častili so tudi nekaj mezopotamskih bogov, predvsem severozahodnih semitskih bogov, od katerih so bili nekateri istovetni z eblaitskimi.[155] V prvo zvrst sta spadala Nikadul, ki je bil izključno eblaitski, in njegova žena Belatu, kar v prevodu pomeni "njegova žena",[186] Rasap in njegova žena Adamma,[186] ter patron bogov mesta Kura, ki je bil istoveten z eblaitskim, in njegova žena Barama.[187][188] V tretjo zvrst so sodili bog rokodelcev Kamiš/Tit, Kotar-va-Hasis in planet Venera, katero sta predstavljala bogova dvojne gore, Šahar kot zvezda Danica in Šalim kot zvezda Večernica.[185]

Prvi Eblaiti so častili tudi mnogo drugih božanstev, na primer sirsko boginjo Išharo, ki je bila boginja kraljeve družine.[189][190] Častili so tudi boginjo Ištar, ki je bila očitno manj pomembna od Išhare: na seznamih mesečnih daritev je omenjena samo petkrat, medtem ko je Išhar omenjena kar štirideset krat.[191] Med druga božanstva so spadali Damu,[192] mezopotamski bog Utu,[193] Aštapi,[194] Dagan,[195] Hadad (Hadda) in njegova žena Habadu,[196] in boginja sonca Šipiš, ki je imela svoj kultni tempelj.[197] Po bogovih Daganu, Haddi, Rasapu in Utuju so se imenovala štiri mestna vrata Eble, vendar ni znano, katera so pripadala katerem bogu.[198] Na seznamu darovanj je omenjenih približno štirideset bogov.[193]

V tretjem kraljestvu so Amoriti častili skupne severnosemitske bogove. Izključno eblaitski bogovi so izginili.[199] Najpomembnejši bog je bil Hadad. Najpomembnejša boginja je postala Ištar, ki je s tega mesta izrinila boginjo Išharo.[173]

Povezava z Biblijo

[uredi | uredi kodo]

Na začetku procesa razvozlavanja tablic je Pettinato nakazal mogočo povezavo med Eblo in Biblijo[200] in pri tem navajal odlomke v tablicah, v katerih naj bi bili omenjeni Jahve, svetopisemski patriarhi, Sodoma in Gomora in drugi dogodki iz Biblije.[200] Vse tovrstne domneve in špekulacije Pettinata in drugih avtorjev so danes v celoti ovržene. Akademska skupnost soglaša, da »ni nobenih zanesljivih dokazov za male preroke, svetopisemske patriarhe, čaščanje Jahveja ali Sodomi in Gonori«.[200] Preučevanje Eble se je odmaknilo od primerjav z Biblijo in Ebla se zdaj preučuje kot povsem samostojna civilizacija.[200] Trditve o povezavi z Biblijo so se končale z grenkimi osebnimi in akademskimi obračuni, kar so nekateri opisali kot politično vmešavanje sirijskih oblasti.[201]

Odkritje

[uredi | uredi kodo]
Del najdišča (Damaščanska vrata)
Tablica iz mestnega arhiva

Leta 1964 so začeli arheologi z rimske universe La Sapienza pod vodstvom Paola Matthiaea raziskovati grič Tel Mardih v zahodni Siriji.[202] Leta 1968 so odkrili kip, posvečen boginji Ištar, na katerem je bilo ime eblaitskega kralja Ibbit-Lima.[203] Arheologi so spozali, da so odkrili Eblo, dolgo znano z lagaških in akadskih zapisov.[204] V naslednjem desetletju je ekipa odkrila palačo "G" iz obdobja od okoli 2500 do 2000 pr. n. št.[177] Med najdbami v palači je bil kipec iz dragih materialov, črnega kamna in zlata,[177] leseno pohištvo z intarzijami iz bisernine in kipci iz večbarvnih kamnov.[179] V Grobnici gospodarja koz so odkrili srebrno skledo z imenom kralje Immeje, egipčanske dragulje in egipčanski obredni kij, darilo faraona Hotepibreja.[85]

V palači so odkrili tudi 17.000 fragmentov klinopisnih tablic, iz katerih so uspeli sestaviti 2.500 popolnih tablic, arhiv Eble, ki je eden od največjih iz 3. tisočletka pr. n. št.[205] 80% tablic je bilo napisanih z običajno sumersko kombinacijo logogramov in glasovnih znakov,[206] druge pa so bile napisane v inovativni, povsem fonetični obliki sumerskega klinopisa v pred tem neznanem semitskem jeziku eblaitščini.[207] Med tablicami so odkrili dvojezičen sumersko-eblaitski slovar, ki je omogočil prevod eblaitskih besedil.[198] Tablice dajejo pomemben vpogled v kulturno, gospdarsko in politično življenje v severni Mezopotamiji okoli sredine 3. tisočletja pr. n. št.,[208] vsakdanje življenje prebivalcev,[209] državne finance, sumersko-eblaitske slovarje,[198] diplomatske odnose s tujimi vladarji,[210] šolska besedila, hvalnice in mite.[211]

Knjižnica

[uredi | uredi kodo]

Tablice iz Eble so eden od najstarejših do zdaj odkritih arhivov in knjižnic. Iz najdbe je razvidno, da so bile sistematično urejene in celo klasificirane.[212] Večje tablice so bile prvotno shranjene na policah in so ob uničenju palače padle na tla.[213] Njihova lega je omogočila arheologom, da so rekonstruirali njihov prvotni položaj na policah in ugotovili, da so bile razvrščene po vsebini.[209]

Na kaj takega v prejšnjih izkopavanjih v Sumeriji niso naleteli. Dovršene tehnike urejanja besedil, povezane z njihovo vsebino, so dokazale, da je bila arhivarska in knjižničarska praksa mnogo starejša od tiste, ki so jo predvidevali pred odkritjem knjižnice v Ebli.[212] Velik del tablic vsebuje literarna in leksikografska besedila, kar kaže, da je bila, vsaj delno, prava knjižnica in ne samo arhiv, namenjen kraljem, njihovim ministrom in državni birokraciji.[212] Tablice kažejo tudi na zelo zgodnje prevajanje besedil v tuje jezike in pisave, razvrščanje in katalogizacijo zaradi enostavnejše dostopnosti ter razvrščanje po velikosti, obliki in vsebini.[212] Tablice iz Eble so dale znanstvenkom nov vpogled v začetek knjižničarske prakse, kakršna je bila pred približno 4.500 leti.[212]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Prvo eblaitsko kraljestvo je primer zgodnje centralizirana sirske države,[214] enega od najzgodnejših cesarstev[215] in prve dokumentirane svetovne velesile.[216] Odkritje Eble je povsem spremenilo poglede na zgodovino Sirije kot mostu med Mezopotamijo in Egiptom. Dokazalo je, da je bila regija središče samosvoje civilizacije.[217]

Sirska državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

Po izbruhu sirske državljanske vojna so se marca 2011 raziskave Eble ustavile.[218] Ko je najdišče prišlo pod nadzor opozicijskih sil, se je začelo masovno ropanje najdišča.[219] Roparji so med kopanjem tunelov odkrili kripto s človeškimi ostanki, jo prekopali in razmetali ostanke v upanju, da bodo odkrili nakit in dragocene artefakte.[219] Roparjem so se pridružili prebivalci bližnjih vasi. Nekaj vaščanov je iz predorov odpeljalo več vozov zemlje, primerne za izdelavo keramičnih oblog krušnih peči.[219]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Če ni omenjeno drugače, so datumi v članku ocenjeni po novi kronologiji.
  2. ↑ Politična šibkost se je začela že med kratko vladavino Adub-Damuja.[17]
  3. ↑ Verjetno ob Evfratu vzhodno od Eble.[29]
  4. ↑ Obred, v katerem sta kralj in kraljica obiskala Ninas in obredno darovala kraljevim prednikom.[135]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Dolce 2010, str. 248.
  2. ↑ Micale, Mantellini & Peyronel 2013, str. 182.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Hamblin 2006, str. 241.
  4. ↑ Shaw 1999, str. 211.
  5. ↑ Leick 2009, str. 54.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 Matthiae 2013a, str. 37.
  7. ↑ Van De Mieroop 2002, str. 133.
  8. ↑ Wright 2004, str. 173.
  9. ↑ Ökse 2011, str. 268.
  10. ↑ Dolce 2010, str. 250.
  11. ↑ Dolce 2010, str. 247.
  12. ↑ Dolce 2010, str. 246.
  13. ↑ Dolce 2010, str. 66.
  14. ↑ Nadali 2007, str. 349.
  15. ↑ 15,0 15,1 Astour 2002, str. 79.
  16. ↑ Liverani 2013, str. 119.
  17. ↑ Dolce 2008, str. 68.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Matthiae 2013a, str. 38.
  19. ↑ Astour 1992, str. 19.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 Astour 2002, str. 74.
  21. ↑ Pettinato 1981, str. 105.
  22. ↑ Bryce 2014, str. 15.
  23. ↑ Tonietti 2010, str. 69.
  24. ↑ 24,0 24,1 Nadali 2007, str. 350.
  25. ↑ Roux 1992, str. 200.
  26. ↑ Feliu 2003, str. 40.
  27. ↑ Podany 2010, str. 24.
  28. ↑ 28,0 28,1 Cooper 2006, str. 64.
  29. ↑ 29,0 29,1 Archi 2011, str. 5.
  30. ↑ Neff 2014, str. 14.
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 31,3 Hamblin 2006, str. 242.
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 Astour 2002, str. 101.
  33. ↑ Tubb 1998, str. 39.
  34. ↑ Aubet 2001, str. 18.
  35. ↑ Astour 1981, str. 4.
  36. ↑ 36,0 36,1 Cooper 2010, str. 89.
  37. ↑ Pettinato 1991, str. 135.
  38. ↑ 38,0 38,1 38,2 Otto & Biga 2010, str. 486.
  39. ↑ Astour 2002, str. 66.
  40. ↑ Astour 2002, str. 83.
  41. ↑ Astour 2002, str. 59.
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 42,3 42,4 Liverani 2013, str. 123.
  43. ↑ Otto & Biga 2010, str. 484-485.
  44. ↑ Liverani 2013, str. 121.
  45. ↑ Podany 2010, str. 57.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 46,3 Biga 2014, str. 103.
  47. ↑ 47,0 47,1 Stieglitz 2002, str. 219.
  48. ↑ Ristvet 2014, str. 54.
  49. ↑ Astour 2002, str. 63.
  50. ↑ Astour 2002, str. 61.
  51. ↑ 51,0 51,1 Astour 2002, str. 62.
  52. ↑ Gurney 2003, str. 119.
  53. ↑ Astour 2002, str. 68.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 54,3 Bryce 2014, str. 16.
  55. ↑ Astour 2002, str. 70.
  56. ↑ Podany 2010, str. 59.
  57. ↑ Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 7.
  58. ↑ Astour 2002, str. 75.
  59. ↑ Astour 2002, str. 78.
  60. ↑ Bryce 2014, str. 324.
  61. ↑ Archi 2015, str. 26.
  62. ↑ Archi 2015, str. 471.
  63. ↑ Dolce 2010, str. 245.
  64. ↑ 64,0 64,1 64,2 64,3 64,4 Dolce 2010, str. 252.
  65. ↑ 65,0 65,1 65,2 Astour 2002, str. 76.
  66. ↑ Astour 2002, str. 81.
  67. ↑ Klengel 1992, str. 36.
  68. ↑ Astour 2002, str. 87.
  69. ↑ 69,0 69,1 Astour 2002, str. 132.
  70. ↑ Hamblin 2006, str. 250.
  71. ↑ 71,0 71,1 Astour 2002, str. 124.
  72. ↑ Bachvarova 2009, str. 66.
  73. ↑ Astour 2002, str. 153.
  74. ↑ Bachvarova 2009, str. 67.
  75. ↑ Weiss 1985, str. 213.
  76. ↑ Harmanâah 2007, str. 75.
  77. ↑ 77,0 77,1 77,2 Bryce 2014, str. 25.
  78. ↑ 78,0 78,1 78,2 Hooks 1990, str. 226.
  79. ↑ Matthiae 2013b, str. 103.
  80. ↑ 80,0 80,1 Archi 2002, str. 25.
  81. ↑ Matthiae 2013b, str. 103.
  82. ↑ 82,0 82,1 Pettinato 1991, str. 22.
  83. ↑ Thuesen 2000, str. 61.
  84. ↑ Feldman 2007, str. 55.
  85. ↑ 85,0 85,1 Matthiae 2008, str. 35.
  86. ↑ Frayne 1990, str. 807.
  87. ↑ Teissier 1984, str. 72.
  88. ↑ 88,0 88,1 88,2 88,3 Bryce 2009, str. 211.
  89. ↑ 89,0 89,1 Matthiae 2013b, str. 106.
  90. ↑ 90,0 90,1 Matthiae 2006, str. 86.
  91. ↑ Archi 2002, str. 24.
  92. ↑ Astour 1969, str. 388.
  93. ↑ Pettinato 1991, str. 16.
  94. ↑ Hooks 1990, str. 225.
  95. ↑ Cooper 2010, str. 86.
  96. ↑ Pinnock 2007, str. 110.
  97. ↑ 97,0 97,1 Pinnock 2007, str. 112.
  98. ↑ 98,0 98,1 98,2 98,3 Gilchrist 1995, str. 537.
  99. ↑ 99,0 99,1 Pinnock 2013, str. 543.
  100. ↑ Dolce 2010, str. 251.
  101. ↑ Archi 2002, str. 26.
  102. ↑ Matthiae 2013a, str. 40.
  103. ↑ 103,0 103,1 Matthiae 2008, str. 34.
  104. ↑ 104,0 104,1 104,2 Bonacossi 2013, str. 421.
  105. ↑ Baffi & Peyronel 2013, str. 200.
  106. ↑ Akkermans & Schwartz 2003, str. 295.
  107. ↑ Bonacossi 2013, str. 422.
  108. ↑ Peyronel 2008, str. 177.
  109. ↑ 109,0 109,1 Nigro 2007, str. 130.
  110. ↑ Michalowski 2003, str. 465.
  111. ↑ 111,0 111,1 Matthiae 2013, str. 50.
  112. ↑ Matthiae 2008, str. 37.
  113. ↑ Mogliazza & Polcaro 2010, str. 431.
  114. ↑ 114,0 114,1 114,2 Suriano 2010, str. 60.
  115. ↑ Matthiae 2013, str. 53.
  116. ↑ 116,0 116,1 116,2 116,3 116,4 Laneri 2016, str. 56.
  117. ↑ 117,0 117,1 Matthiae 1997, str. 270.
  118. ↑ Matthiae 1997, str. 269.
  119. ↑ 119,0 119,1 Matthiae 1989, str. 303.
  120. ↑ Matthiae 1984, str. 24.
  121. ↑ 121,0 121,1 121,2 Nigro 2009, str. 161.
  122. ↑ Pettinato 1991, str. 28.
  123. ↑ Grajetzki 2013, str. 173.
  124. ↑ Fortin 1999, str. 173.
  125. ↑ Matthiae 2010, str. 217.
  126. ↑ 126,0 126,1 Finer 1997, str. 172.
  127. ↑ Hamblin 2006, str. 267.
  128. ↑ 128,0 128,1 128,2 128,3 128,4 128,5 Biga 2013, str. 265.
  129. ↑ Cooper 2006, str. 91.
  130. ↑ Pongratz-Leisten 2015, str. 199.
  131. ↑ 131,0 131,1 Liverani 2013, str. 122.
  132. ↑ Stieglitz 2002, str. 215.
  133. ↑ Biga 2013, str. 260.
  134. ↑ 134,0 134,1 Biga 2013, str. 266.
  135. ↑ Biga 2007, str. 256.
  136. ↑ Biga 2014, str. 94.
  137. ↑ 137,0 137,1 D'Andrea & Ascalone 2013, str. 215.
  138. ↑ Stieglitz 2002, str. 218.
  139. ↑ Frayne 2008, str. 44.
  140. ↑ 140,0 140,1 Stieglitz 2002, str. 222.
  141. ↑ Stieglitz 2002, str. 221.
  142. ↑ 142,0 142,1 142,2 Stieglitz 2002, str. 219.
  143. ↑ 143,00 143,01 143,02 143,03 143,04 143,05 143,06 143,07 143,08 143,09 143,10 143,11 143,12 143,13 143,14 143,15 143,16 143,17 143,18 143,19 143,20 143,21 Hamblin 2006, str. 241.
  144. ↑ Archi 2002, str. 25.
  145. ↑ Dolce 2008, str. 68.
  146. ↑ Frayne 2008, str. 3-16.
  147. ↑ 147,0 147,1 Archi 2011, str. 5.
  148. ↑ Pettinato 1981, str. 27.
  149. ↑ Aruz, Graff & Rakic 2013, str. 10.
  150. ↑ Matthiae 2008, str. 35.
  151. ↑ Matthiae 2010, str. 218.
  152. ↑ Matthiae 2006, str. 86.
  153. ↑ Astour 2002, str. 164.
  154. ↑ Kohl 1991, str. 230.
  155. ↑ 155,0 155,1 Rendsburg 1997, str. 183.
  156. ↑ Bernal 2006, str. 591.
  157. ↑ Faber 2013, str. 7.
  158. ↑ Stiebing Jr. 2016, str. 63.
  159. ↑ Gordon 2013, str. 101.
  160. ↑ Dolansky 2013, str. 66.
  161. ↑ 161,0 161,1 Pettinato 1981, str. 147.
  162. ↑ Shea 1981, str. 60.
  163. ↑ Podany 2010, str. 34.
  164. ↑ Pettinato 1991, str. 75.
  165. ↑ Kuz'mina 2007, str. 134.
  166. ↑ Peyronel & Vacca 2013, str. 436.
  167. ↑ Liverani 2013, str. 127.
  168. ↑ Tonietti 2010, str. 76.
  169. ↑ Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 101.
  170. ↑ Lönnqvist 2008, str. 205.
  171. ↑ Armstrong 1996, str. 191.
  172. ↑ Kuhrt 1995, str. 75.
  173. ↑ 173,0 173,1 Archi 2002, str. 31.
  174. ↑ Matthiae 2003, str. 393.
  175. ↑ Pettinato 1991, str. 168.
  176. ↑ 176,0 176,1 176,2 176,3 Liverani 2013, str. 124.
  177. ↑ 177,0 177,1 177,2 Liverani 2013, str. 129.
  178. ↑ Marchesi 2013, str. 274.
  179. ↑ 179,0 179,1 Akkermans & Schwartz 2003, str. 271.
  180. ↑ Liverani 2013, str. 126.
  181. ↑ Dahood 1978, str. 83.
  182. ↑ Pettinato 1991, str. 155.
  183. ↑ Aruz 2003, str. 241.
  184. ↑ McNulty & Brice 1996, str. 246.
  185. ↑ 185,0 185,1 185,2 185,3 185,4 Stieglitz 2002a, str. 209.
  186. ↑ 186,0 186,1 Stieglitz 2002a, str. 210.
  187. ↑ Stieglitz 2002a, str. 212.
  188. ↑ Frayne 2008, str. 41-44.
  189. ↑ Westenholz 1999, str. 155.
  190. ↑ Fleming 2000, str. 208.
  191. ↑ Archi 2002, str. 27.
  192. ↑ Stieglitz 1990, str. 81.
  193. ↑ 193,0 193,1 Wright 2004, str. 173.
  194. ↑ Astour 1992, str. 10.
  195. ↑ Singer 2000, str. 223.
  196. ↑ Archi 1994, p. 250.
  197. ↑ Matthiae 2013b, str. 102.
  198. ↑ 198,0 198,1 198,2 Feliu 2003, str. 8.
  199. ↑ Archi 2002, str. 30.
  200. ↑ 200,0 200,1 200,2 200,3 Chavalas 2003, str. 41.
  201. ↑ McBee Roberts 2002, str.13.
  202. ↑ Fortin 1999, str. 54.
  203. ↑ DeVries 2006, str. 67.
  204. ↑ Kipfer 2000, str. 334683.
  205. ↑ Pitard 2001, str. 32.
  206. ↑ Naveh 1982, str. 28.
  207. ↑ Pettinato 1981, str. 59.
  208. ↑ Zettler 2006, str. 134.
  209. ↑ 209,0 209,1 Franks 2013, str. 2.
  210. ↑ Biga 2009, str. 30.
  211. ↑ Michalowski 2003, str. 453.
  212. ↑ 212,0 212,1 212,2 212,3 212,4 Wellisch 1981, str. 488–500.
  213. ↑ Stanley 2007, str. 141.
  214. ↑ Porter 2012, str. 199.
  215. ↑ Liverani 2009, str. 228.
  216. ↑ Moore & Lewis 2009, str. 34.
  217. ↑ McBee Roberts 2002, str. 12.
  218. ↑ Matthiae 2013c, str. ix.
  219. ↑ 219,0 219,1 219,2 Chivers 2013, str. 1.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Akkermans, Peter M.M.G., Schwartz, Glenn M. (2003): The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC), Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-79666-8.
  • Archi, Alfonso (1994): Studies in the Pantheon of Ebla, Orientalia, Pontificium Institutum Biblicum 63 (3), OCLC 557711946.
  • Archi, Alfonso (2002): Formation of the West Hurrian Pantheon: The Case Of Ishara v Yener, K. Aslihan, Hoffner, Harry A., Dhesi, Simrit: Recent Developments in Hittite Archaeology and History, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-053-8.
  • Archi, Alfonso (2011): In Search of Armi, Journal of Cuneiform Studies, The American Schools of Oriental Research 63, ISSN 2325-6737.
  • Archi, Alfonso (2015). Ebla and Its Archives: Texts, History, and Society. Walter de Gruyter. ISBN 978-1-61451-788-7.
  • Armstrong, James A. (1996): Ebla v Fagan, Brian M.: The Oxford Companion to Archaeology, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-507618-9.
  • Aruz, Joan (2003): Art and Interconnections in the Third Millennium B.C. v Aruz, Joan, Wallenfels, Ronald: Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus, Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Aruz, Joan, Graff, Sarah B., Rakic, Yelena, urednice (2013): Cultures in Contact: From Mesopotamia to the Mediterranean in the Second Millennium B.C., Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-1-58839-475-0.
  • Astour, Michael C. (1969): The Partition of the Confederacy of Mukiš-Nuḫiašše-Nii by Šuppiluliuma: A Study in Political Geography of the Amarna AgeOrientalia 38, Pontificium Institutum Biblicum, OCLC 557711946.
  • Astour, Michael C. (1981): Ugarit and the Great Powers" v Young, Gordon Douglas: Ugarit in Retrospect, Fifty years of Ugarit and Ugaritic: Proceedings of the symposium of the same title held at the University of Wisconsin at Madison, February 26, 1979, under the auspices of the Middle West Branch of the American Oriental Society and the Mid-West Region of the Society of Biblical Literature. Eisenbrauns, ISBN 978-0-931464-07-2.
  • Astour, Michael C. (1992): An outline of the history of Ebla (part 1) v Gordon, Cyrus Herzl, Rendsburg, Gary: Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language, 3. Eisenbrauns. ISBN 978-0-931464-77-5.
  • Astour, Michael C. (2002): A Reconstruction of the History of Ebla (Part 2) v Gordon, Cyrus Herzl; Rendsburg, Gary: Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language, 4. Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Aubet, Maria Eugenia (2001): The Phoenicians and the West: Politics, Colonies and Trade, prevod Turton, Mary (2 ed.), Cambridge University Pressm ISBN 978-0-521-79543-2.
  • Bachvarova, Mary R. (2009): Manly Deeds: Hittite Admonitory History and Eastern Mediterranean Didactic Epic v Konstan, David, Raaflaub, Kurt A.: Epic and History, John Wiley & Sons, ISBN 978-1-4443-1564-6.
  • Baffi, Francesca, Peyronel, Luca (2013): Trends in Village Life. The Early Bronze Age Phases at Tell Tuqan v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Bernal, Martin (2006): Black Athena: Afroasiatic Roots of Classical Civilization, 3 (The Linguistic Evidence), Rutgers University Press, ISBN 978-0-8135-6441-8.
  • Biga, Maria Giovanna (2007), Bartoloni, Gilda, ur.: Buried among the Living at Ebla, Scienze dell'antichità, Università degli Studi di Roma "La Sapienza" 14, OCLC 605398099.
  • Biga, Maria Giovanna (2009): Discovering History Through the Ebla Tablets v Servadio, Gaia: Ancient Syrian Writings: Syrian Preclassical and Classical Texts, General Secretariat of Damascus Arab Capital of Culture. OCLC 751116608.
  • Biga, Maria Giovanna (2013): Defining the Chora of Ebla: A Textual Perspective v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Biga, Maria Giovanna (2014): Inherited Space – Third Millennium Political and Cultural Landscape v Cancik-Kirschbaum, Eva, Brisch, Nicole, Eidem, Jesper: Constituent, Confederate, and Conquered Space: The Emergence of the Mittani State, Walter de Gruyter, ISBN 978-3-11-026641-2.
  • Bretschneider, Joachim, Van Vyve, Anne-Sophie, Leuven, Greta Jans (2009): War of the lords, The Battle of Chronology: Trying to Recognize Historical Iconography in the 3rd Millennium Glyptic Art in seals of Ishqi-Mari and from Beydar, Ugarit-Forschungen, Ugarit-Verlag 41, ISBN 978-3-86835-042-5.
  • Bryce, Trevor (2009): The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia, Routledge, ISBN 978-1-134-15908-6.
  • Bryce, Trevor (2014): Ancient Syria: A Three Thousand Year History, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-100292-2.
  • Chavalas, Mark W. (2003): Assyriology and Biblical Studies: A Century and a Half of Tension v Chavalas, Mark W.; Younger. Jr, K. Lawson: Mesopotamia and the Bible, Journal for the Study of the Old Testament Supplement, 341. A&C Black, ISBN 978-0-567-08231-2.
  • Chivers, Christopher John (2013) [April 6, 2013]: Grave Robbers and War Steal Syria's History, www.nytimes.com. The New York Times.
  • Cooper, Lisa (2006): Early Urbanism on the Syrian Euphrates, Routledge, ISBN 978-1-134-26107-9.
  • Cooper, Lisa (2010): States of Hegemony: Early Forms of Political Control in Syria during the Third Millennium BC v Bolger, Diane, Maguire, Louise C.: The Development of Pre-State Communities in the Ancient Near East: Studies in Honour of Edgar Peltenburg, Oxbow Books, ISBN 978-1-84217-837-9.
  • Bonacossi, Daniele Morandi (2013): Northern Levant (Syria) During the Middle Bronze Age v Steiner, Margreet L., Killebrew, Ann E.: The Oxford Handbook of the Archaeology of the Levant: c. 8000-332 BCE, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-166255-3.
  • Crawford, Harriet (2015): Ur: The City of the Moon God, Bloomsbury Publishing, ISBN 978-1-4725-3169-8.
  • D'Andrea, Marta, Ascalone, Enrico (2013): Assembling the Evidence. Excavated Sites Dating from the Early Bronze Age in and around the Chora of Ebla v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Dahood, Mitchell (1978): Ebla, Ugarit and the Old Testament v Emerton, John Adney, Holladay, William L., Lemaire, André, Murphy, Roland Edmund, Nielsen, Eduard, Smend, Rudolf, Soggin, Jan Alberto: Congress Volume [International Organization for the Study of the Old Testament], Göttingen 1977, Supplements to Vetus Testamentum 29, Brill, ISBN 978-90-04-05835-4.
  • DeVries, LaMoine F. (2006): Cities of the Biblical World: An Introduction to the Archaeology, Geography, and History of Biblical Sites, Wipf and Stock Publishers, ISBN 978-1-55635-120-4.
  • Dolansky, Shawna (2013): Syria-Canaan v Spaeth, Barbette Stanley: The Cambridge Companion to Ancient Mediterranean Religions, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-11396-0.
  • Dolce, Rita (2008): Ebla before the Achievement of Palace G Culture: An Evaluation of the Early Syrian Archaic Period v Kühne, Hartmut, Czichon, Rainer Maria, Kreppner, Florian Janoscha: Proceedings of the 4th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East, 29 March - 3 April 2004, Freie Universität Berlin, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-05757-8.
  • Dolce, Rita (2010): Ebla and Its Origins – a Proposal v Matthiae, Paolo, Pinnock, Frances, Nigro, Lorenzo, Marchetti, Nicolò, Romano, Licia: Proceedings of the 6th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East: Near Eastern archaeology in the past, present and future: heritage and identity, ethnoarchaeological and interdisciplinary approach, results and perspectives; visual expression and craft production in the definition of social relations and status, 1, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-06175-9.
  • Eidem, Jesper, Finkel, Irving, Bonechi, Marco (2001): The Third-millennium Inscriptions v Oates, David, Oates, Joan, McDonald, Helen: Excavations at Tell Brak. 2: Nagar in the third millennium BC, British School of Archaeology in Iraq, ISBN 978-0-9519420-9-3.
  • Faber, Alice (2013): Genetic Subgrouping of the Semitic Languages v Hetzron, Robert: The Semitic Languages, Routledge, ISBN 978-1-136-11580-6.
  • Feldman, Marian H. (2007): Frescoes, Exotica, and the Reinvention of the Northern Levantine Kingdoms during the Second Millenium B.C.E v Heinz, Marlies, Feldman, Marian H.: Representations of Political Power: Case Histories from Times of Change and Dissolving Order in the Ancient Near East, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-135-1.
  • Feliu, Lluís (2003): The God Dagan in Bronze Age Syria, prevod Watson, Wilfred GE, Brill, ISBN 978-90-04-13158-3.
  • Finer, Samuel Edward (1997): Ancient monarchies and empires. The History of Government from the Earliest Times, 1, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-820664-4.
  • Fleming, Daniel E. (2000): Time at Emar: The Cultic Calendar and the Rituals from the Diviner's Archive, Mesopotamian Civilizations 11, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-044-6.
  • Fortin, Michel (1999): Syria, land of civilizations, Musée de la civilisation, Québec, ISBN 978-2-7619-1521-2.
  • Franks, Patricia C. (2013): Records and Information Management, American Library Association, ISBN 978-1-55570-910-5.
  • Frayne, Douglas (1990): Old Babylonian Period (2003–1595 BC). The Royal Inscriptions of Mesopotamia Early Periods. 4, University of Toronto Press, ISBN 978-0-8020-5873-7.
  • Frayne, Douglas (2008): Pre-Sargonic Period: Early Periods (2700–2350 BC), The Royal inscriptions of Mesopotamia Early Periods, 1, University of Toronto Press, ISBN 978-1-4426-9047-9.
  • Gilchrist, Paul R. (1995) [1982]: Government v Bromiley, Geoffrey W., Harrison, Everett F., Harrison, Roland K., LaSor, William Sanford: The International Standard Bible Encyclopedia, 2 (revised ed.). Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 978-0-8028-3782-0.
  • Goetze, Albrecht (1953): Four Ur Dynasty Tablets Mentioning Foreigners, Journal of Cuneiform Studies, The American Schools of Oriental Research 7 (3), ISSN 0022-0256.
  • Gordon, Cyrus H. (2013): Amorite and Eblaite v Hetzron, Robert: The Semitic Languages, Routledge, ISBN 978-1-136-11580-6.
  • Grajetzki, Wolfram (2013): Tomb Treasures of the Late Middle Kingdom: The Archaeology of Female Burials, University of Pennsylvania Press, ISBN 978-0-8122-0919-8.
  • Gurney, Oliver Robert (2003): The Upper Land, matum elitum v Beckman, Gary M., Beal, Richard Henry, McMahon, John Gregory: Hittite Studies in Honor of Harry A. Hoffner, Jr: On the Occasion of His 65th Birthday, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-079-8.
  • Hamblin, William J. (2006): Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC, Routledge, ISBN 978-1-134-52062-6.
  • Harmanşah, Ömür (2007): Upright Stones and Building Narratives: Formation of a Shared Architectural Practice In the Ancient Near East v Cheng, Jack, Feldman, Marian H.: Ancient Near Eastern Art in Context, Brill, str. 75. ISBN 90-04-15702-6.
  • Hooks, Stephen M. (1990): Ebla v Mills, Watson E., Bullard, Roger Aubrey, Drinkard Jr, Joel F., Harrelson, Walter, McKnight, Edgar V., Armour, Rollin Stely, Rowell, Edd, Wilson, Richard F.: Mercer Dictionary of the Bible, Mercer University Press, ISBN 978-0-86554-373-7.
  • Horowitz, Wayne (1998): Mesopotamian Cosmic Geography, Eisenbrauns, ISBN 978-0-931464-99-7.
  • Kipfer, Barbara Ann (2000): Encyclopedic Dictionary of Archaeology, Springer Science & Business Media, ISBN 978-0-306-46158-3.
  • Klengel, Horst (1992): Syria, 3000 to 300 B.C.: a handbook of political history, Akademie Verlag, ISBN 978-3-05-001820-1.
  • Kohl, Philip L. (1991): The Use and Abuse of World Systems Theory: The Case of the "Pristine" West Asian State v Lamberg-Karlovsky, Clifford Charles: Archaeological Thought in America, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-40643-7.
  • Kuz'mina, Elena E. (2007), Mallory, James Patrick, ur.: The Origin of the Indo-Iranians, Brill, ISBN 978-90-04-16054-5.
  • Kuhrt, Amélie (1995): The Ancient Near East, C. 3000-330 BC, Routledge History of the Ancient World, 1, Routledge, ISBN 978-0-415-01353-6.
  • Laneri, Nicola (2016): Embodying the Memory of the Royal Ancestors in Western Syria during the Third and Second Millennia BC: The Case of Ebla and Qatna v Nadali, Davide: Envisioning the Past Through Memories: How Memory Shaped Ancient Near Eastern Societies, Cultural Memory and History in Antiquity. 3. Bloomsbury, ISBN 978-1-4742-2398-0.
  • Leick, Gwendolyn (2009): Historical Dictionary of Mesopotamia (2nd edition), Historical Dictionaries of Ancient Civilizations and Historical Eras. 26, Scarecrow Press, ISBN 978-0-8108-6324-8.
  • Liverani, Mario (2009): Imperialism v Pollock, Susan, Bernbeck, Reinhard: Archaeologies of the Middle East: Critical Perspectives, John Wiley & Sons, ISBN 978-1-4051-3723-2.
  • Liverani, Mario (2013): The Ancient Near East: History, Society and Economy, Routledge, ISBN 978-1-134-75084-9.
  • Lönnqvist, Mina A. (2008): Were Nomadic Amorites on the Move? Migration, Invasion and Gradual Infiltration as Mechanisms for Cultural Transitions v Kühne, Hartmut, Czichon, Rainer Maria, Kreppner, Florian Janoscha: Proceedings of the 4th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East, 29 March - 3 April 2004, Freie Universität Berlin 2, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-05757-8.
  • Marchesi, Gianni (2013): Of Plants and Trees. Crops and Vegetable Resources at Ebla v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Matthiae, Paolo (1984): New Discoveries at Ebla: The Excavation of the Western Palace and the Royal. Necropolis of the Amorite Period, The Biblical Archaeologist, American Schools of Oriental Research 47. ISSN 2325-534X.
  • Matthiae, Paolo (1989): Jugs of the North-Syrian - Cilician and Levantine painted wares from the Middle Bronze II royal tombs at Ebla v Emre, Kutlu, Hrouda, Barthel, Mellink, Machteld, Özgüç, Nimet: Anatolia and the ancient Near East: studies in honor of Tahsin Özgüç, Türk Tarih Kurumu Basımevi, OCLC 33983890.
  • Matthiae, Paolo (1997): Where Were the Early Syrian Kings of Ebla Buried?, Altorientalische Forschungen, Walter de Gruyter 24 (2), doi: 10.1524/aofo.1997.24.2.268. ISSN 0232-8461.
  • Matthiae, Paolo (2003): Ishtar of Ebla and Hadad of Aleppo: Notes on terminology, politics, and religion of Old Syrian Ebla v Marrassini, Paolo: Semitic and Assyriological Studies: Presented to Pelio Fronzaroli by Pupils and Colleagues, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-04749-4.
  • Matthiae, Paolo (2006): The Archaic Palace at Ebla: A Royal Building between Early Bronze Age IVB and Middle Bronze Age I v Gitin, Seymour, Wright, J. Edward, Dessel, J. P.: Confronting the Past: Archaeological and Historical Essays on Ancient Israel in Honor of William G. Dever, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-117-7.
  • Matthiae, Paolo (2008): Ebla v Aruz, Joan, Benzel, Kim, Evans, Jean M.: Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C., Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-1-58839-295-4.
  • Matthiae, Paolo (2010): Ebla: la città del trono : archeologia e storia, Piccola biblioteca Einaudi: Arte, architettura, teatro, cinema, música 492, Einaudi, ISBN 978-88-06-20258-3.
  • Matthiae, Paolo (2013): The Royal Palace. Functions of the Quarters and the Government of the Chora v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Matthiae, Paolo (2013a): A Long Journey. Fifty Years of Research on the Bronze Age at Tell Mardikh/Ebla v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Matthiae, Paolo (2013b): Ebla: Recent Excavation Results and the Continuity of Syrian Art v Aruz, Joan, Graff, Sarah B., Rakic, Yelena: Cultures in Contact: From Mesopotamia to the Mediterranean in the Second Millennium B.C., Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-1-58839-475-0.
  • Matthiae, Paolo (2013c): Introduction v Pinnock, Francis: Studies on the Archaeology of Ebla 1980–2010, Harrassowitz, ISBN 978-3-447-06937-3.
  • Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò (2013): Representing the Chora of Ebla v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • McBee Roberts, Jimmy Jack (2002): The Bible and the Ancient Near East: Collected Essays, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-066-8.
  • McNulty, Mary F., Brice, Elizabeth (1996): Ebla v Berney, Kathryn Ann, Ring, Trudy, Watson, Noelle, Hudson, Christopher, La Boda, Sharon: Middle East and Africa. 4: International Dictionary of Historic Places, Routledge, ISBN 978-1-134-25993-9.
  • Micale, Maria Gabriella, Mantellini, Simone, Peyronel, Luca (2013): Exploiting Diversity. The Archaeological Landscape of the Eblaite Chora v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Michalowski, Piotr (1995): The Men from Mari v van Lerberghe, Karel, Schoors, Antoon: Immigration and Emigration Within the Ancient Near East: Festschrift E. Lipińsk, Orientalia Lovaniensia Analecta 65, Peeters Publishers & Department of Oriental Studies, Leuven, ISBN 978-90-6831-727-5.
  • Michalowski, Piotr (2003): The Earliest Scholastic Tradition v Aruz, Joan, Wallenfels, Ronald: Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus, Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Mogliazza, Silvia, Polcaro, Andrea (2010): Death and Cult of Dead in Middle Bronze. Age II Ebla: an Archaeological and Anthropological Study on Shaft Tomb P. 8680, Near Southern Palace (Area FF) v Matthiae, Paolo, Pinnock, Frances, Nigro, Lorenzo, Marchetti, Nicolò, Romano, Licia: Proceedings of the 6th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East: Near Eastern archaeology in the past, present and future: heritage and identity, ethnoarchaeological and interdisciplinary approach, results and perspectives; visual expression and craft production in the definition of social relations and status, 3, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-06217-6.
  • Moore, Karl, Lewis, David Charles (2009): The Origins of Globalization, Routledge, ISBN 978-1-135-97008-6.
  • Nadali, Davide (2007): Monuments of War, War of Monuments: Some Considerations on Commemorating War in the Third Millennium BC, Orientalia, Pontificium Institutum Biblicum 76 (4), OCLC 557711946
  • Naveh, Joseph (1982): Early History of the Alphabet: An Introduction to West Semitic Epigraphy and Palaeography, Magnes Press, Hebrew University, ISBN 978-965-223-436-0.
  • Neff, Stephen C. (2014): Justice Among Nations, Harvard University Press, ISBN 978-0-674-72654-3.
  • Nigro, Lorenzo (2009), Doumet-Serhal, Claude, ur.: The Eighteenth Century BC Princes of Byblos and Ebla and the Chronology of the Middle Bronze Age, BAAL: Bulletin d'Archéologie et d'Architecture Libanaises Interconnections in the Eastern Mediterranean: Lebanon in the Bronze and Iron Ages: Proceedings of the International Symposium Beirut 2008, Beyrouth: Ministère de la Culture, Direction Générale des Antiquités, Hors-Série VI, ISSN 1683-0083.
  • Ökse, Tuba (2011): The Early Bronze Age in Southeastern Anatolia v Steadman, Sharon R., McMahon, Gregory: The Oxford Handbook of Ancient Anatolia: (10,000-323 BCE), Oxford University Press, ISBN 978-0-19-537614-2.
  • Otto, Adelheid, Biga, Maria Giovanna (2010): The Identification of Tall Bazi with Armi v Matthiae, Paolo, Pinnock, Frances, Nigro, Lorenzo, Marchetti, Nicolò, Romano, Licia: Proceedings of the 6th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East: Near Eastern archaeology in the past, present and future: heritage and identity, ethnoarchaeological and interdisciplinary approach, results and perspectives; visual expression and craft production in the definition of social relations and status. 1, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-06175-9.
  • Giovanni Pettinato (1981). The Archives of Ebla: An Empire Inscribed in Clay. Doubleday & Company, Inc. COBISS 32944994. ISBN 978-0-385-13152-0.
  • Pettinato, Giovanni (1991): Ebla, a new look at history, Johns Hopkins University Press, ISBN 978-0-8018-4150-7
  • Peyronel, Luca (2008): Domestic Quarters, Refuse Pits, and Working Areas. Reconstructing Human Landscape and Environment at Tell Mardikh-Ebla during the Old Syrian Period (c. 2000–1600 BC) v Kühne, Hartmut, Czichon, Rainer Maria, Kreppner, Florian Janoscha: Proceedings of the 4th International Congress of the Archaeology of the Ancient Near East, 29 March - 3 April 2004, Freie Universität Berlin. 1, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-05703-5.
  • Peyronel, Luca, Vacca, Agnese (2013): Natural Resources, Technology and Manufacture Processes at Ebla. A Preliminary Assessment v Matthiae, Paolo, Marchetti, Nicolò: Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East, Left Coast Press, ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Pinnock, Frances (2000): Some Thoughts About the Transmission of Iconographies between North Syria and Cappadocia, End of Third-Beginning of the Second Millennium BC v Matthiae, Paolo: Proceedings of the First International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, Rome, May 18th-23rd 1998. 2, Università degli studi di Roma "La Sapienza", Dipartimento di scienze storiche, archeologiche ed antropologiche dell'antichità, ISBN 978-88-88233-00-0.
  • Pinnock, Frances (2007): Byblos and Ebla in the Third Millennium BC. Two Urban Patterns in Comparison v Nigro, Lorenzo: Byblos and Jericho in the Early Bronze I: Social Dynamics and Cultural Interactions: Proceedings of the International Workshop Held in Rome on March 6th 2007 by Rome "La Sapienza" University, Rome "La Sapienza" Studies on the Archaeology of Palestine & Transjordan (ROSAPAT). 4, Rome "La Sapienza" University. ISSN 1826-9206.
  • Pinnock, Frances (2013): Ebla v Crawford, Harriet: The Sumerian World, Routledge, ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Pitard, Wayne T. (2001) [1998]: Before Israel: Syria-Palestine in the Bronze Age v Coogan, Michael David: The Oxford History of the Biblical World (revised ed.), Oxford University Press, ISBN 978-0-19-513937-2.
  • Podany, Amanda H. (2010): Brotherhood of Kings: How International Relations Shaped the Ancient Near East, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-979875-9.
  • Pongratz-Leisten, Beate (2015): Religion and Ideology in Assyria. Studies in Ancient Near Eastern Records. 6, Walter de Gruyter, ISBN 978-1-61451-426-8.
  • Porter, Anne (2012): Mobile Pastoralism and the Formation of Near Eastern Civilizations: Weaving Together Society, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-76443-8.
  • Rendsburg, Gary A. (1997): Eblaites v Meyers, Eric M.: The Oxford encyclopedia of archaeology in the Near East. 2, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-511216-0.
  • Ristvet, Lauren (2014): Ritual, Performance, and Politics in the Ancient Near East, Cambridge University Press, ISBN 978-1-316-19503-1.
  • Roux, Georges (1992): Ancient Iraq, Penguin UK, ISBN 978-0-14-193825-7.
  • Shaw, Ian (1999): Ebla v Shaw, Ian, Jameson, Robert: A Dictionary of Archaeology, John Wiley & Sons, ISBN 978-0-470-75196-1.
  • Shea, William H. (1981): The Calendars of Ebla. Part II. The New Calendar, Andrews University Seminary Studies, Andrews University Press 19(1). ISSN 0003-2980.
  • Singer, Itamar (2000): Semitic Dagan and Indo-European *dl'eg'om: Related Words? v Arbeitman, Yoël L.: The Asia Minor Connexion: Studies on the Pre-Greek Languages in Memory of Charles Carter, Orbis Supplementa 13, Peeters Publishers, ISBN 978-90-429-0798-0.
  • Stanley, Bruce E. (2007): Ebla v Dumper, Michael, Stanley, Bruce E.: Cities of the Middle East and North Africa: A Historical Encyclopedia, ABC-CLIO, ISBN 978-1-57607-919-5.
  • Stiebing Jr, William H. (2016) [2009]: Ancient Near Eastern History and Culture (2 ed.), Routledge, ISBN 978-1-315-51116-0.
  • Stieglitz, Robert R. (1990): Ebla and the gods of Canaan v Gordon v Cyrus Herzl, Rendsburg, Gary: Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. 2, Eisenbrauns, ISBN 978-0-931464-49-2.
  • Stieglitz, Robert R. (2002): The Deified Kings of Ebla v Gordon, Cyrus Herzl, Rendsburg, Gary: Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. 4, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Stieglitz, Robert R. (2002a): Divine Pairs in the Ebla Pantheon v Gordon, Cyrus Herzl, Rendsburg, Gary: Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. 4, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Suriano, Matthew J. (2010): The Politics of Dead Kings: Dynastic Ancestors in the Book of Kings and Ancient Israel, Forschungen zum Alten Testament 48, Mohr Siebeck, ISBN 978-3-16-150473-0, ISSN 1611-4914.
  • Teissier, Beatrice (1984): Ancient Near Eastern Cylinder Seals from the Marcopolic Collection, University of California Press, ISBN 978-0-520-04927-7.
  • Thuesen, Ingolf (2000): The City-State in Ancient Western Syria v Hansen, Mogens Herman: A Comparative Study of Thirty City-state Cultures: An Investigation, 21, Kgl. Danske Videnskabernes Selskab, ISBN 978-87-7876-177-4.
  • Tonietti, Maria Vittoria (2010): Musicians in the Ebla Texts v Pruzsinszky, Regine, Shehata, Dahlia: Musiker und Tradierung: Studien Zur Rolle Von Musikern Bei Der Verschriftlichung und Tradierung Von Literarischen Werken, LIT Verlag Münster, ISBN 978-3-643-50131-8.
  • Tubb, Jonathan N. (1998): Peoples Of The Past: Canaanites, University of Oklahoma Press, ISBN 978-0-8061-3108-5.
  • Van De Mieroop, Marc (2002): Foreign Contacts and the Rise of an Elite in Early Dynastic Babylonia v Ehrenberg, Erica: Leaving No Stones Unturned: Essays on the Ancient Near East and Egypt in Honor of Donald P. Hansen, Eisenbrauns, ISBN 978-1-57506-055-2.
  • Weiss, Harvey (1985): Tell Leilan And Shubat Enlil v Weiss, Harvey: Ebla to Damascus: Art and Archaeology of Ancient Syria: an Exhibition from the Directorate General of Antiquities and Museums of the Syrian Arab Republic, Smithsonian Institution Traveling Exhibition Service, ISBN 978-0-86528-029-8.
  • Wellisch, Hans H. (1981): Ebla: The World's Oldest Library, The Journal of Library History, University of Texas Press 16 (3), ISSN 0275-3650.
  • Westenholz, Joan Goodnick (1999): Emar – the City and its God v van Lerberghe, Karel, Voet, Gabriela: Languages and Cultures in Contact: At the Crossroads of Civilizations in the Syro-Mesopotamian realm. Proceedings of the 42th RAI, Orientalia Lovaniensia analecta 92, Peeters Publishers & Department of Oriental Studies, Leuven, ISBN 978-90-429-0719-5.
  • Wright, David P. (2004): Syria and Canaan v Johnston, Sarah Iles: Religions of the Ancient World: A Guide, Harvard University Press, ISBN 978-0-674-01517-3.
  • Zettler, Richard L. (2006): Reconstructing the World of Ancient Mesopotamia: Divided Beginnings and Holistic History v Yoffee, Norman, Crowell, Bradley L.: Excavating Asian History: Interdisciplinary Studies in Archaeology and History, University of Arizona Press, ISBN 978-0-8165-2418-1.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ebla&oldid=5765125«