Hepatitis D
| Hepatitis D | |
|---|---|
| Specialnost | infektologija  |
| Simptomi | hepatitis, slabost, naknadna okužba |
| Klasifikacija in zunanji viri | |
| MKB-10 | B17.0, B18.0 |
| MKB-9 | 070.31 |
| MeSH | D003699 |
Hepatitis D je oblika hepatitisa, ki ga povzroča virus hepatitisa D (VHD); le-ta za svoj razvoj potrebuje virus hepatitisa B. Prenaša se s spolnim stikom in s transfuzijo kontaminirane krvi ali krvnih derivatov. Bolezen lahko poteka akutno, včasih v hudi obliki, lahko pa preide v kronični hepatitis in cirozo jeter.[1]
Povzročitelj
[uredi | uredi kodo]- Glej glavni članek Virus hepatitisa D
Povzročitelj virus hepatitisa D je majhen krožen virus RNK z ovojnico. Spada med. t. i. satelitske viruse, saj se lahko razmnožuje le v prisotnosti virusa hepatitisa B.[2] Virusno dednino predstavlja enojnoverižna krožna RNK v dolžini 1679 nukleotidov.[3]
Prenašanje
[uredi | uredi kodo]Način prenašanja hepatitisa D je podoben kot pri hepatitisu B. Okužba je večinoma omejena na osebe z visokim tveganjem za okužbo s hepatisom B, zlasti na intravenske uživalce drog in bolnike, ki prejemajo koncentrate faktorjev strjevanja krvi.[4] Virus se prenaša tudi s spolnim stikom in pri neprofesionalnem tetoviranju in prebadanju telesa z uhani.[5]
Epidemiologija
[uredi | uredi kodo]V svetovnem merilu ima 15 milijonov ljudi sookužbo hepatitisa B in hepatitisa D. Bolezen je redka v večini razvitih držav, kjer je povezana predvsem z intravenskim uživanjem mamil. Pogostejša je v Sredozemlju, Podsaharski Afriki, Bližnjem vzhodu in v severnih predelih Južne Amerike.[4] Po oceni je skupno z virusom hepatitisa D okuženih 20 milijonov ljudi.[6] Razširjenost okužbe v določeni populaciji je odvisna zlasti od razširjenosti okužbe s HBV. Med nosilci HBsAg se giblje v razponu od 1 % v mrzlem do 30 % v tropskem in subtropskem podnebju.[5]
C Sloveniji je po raziskavi z virusom hepatitisa D okuženih med 0,24 in 0,74 % HBsAg-pozitivnih bolnikov (torej bolnikov, ki so prenašalci virusa VHB) in glede na te izsledke ima Slovenija najnižjo do sedaj znano pojavnost okužbe kroničnih nosilcev HBsAg s HDV med državami južne Evrope in Sredozemlja.[5]
Potek bolezni in simptomi
[uredi | uredi kodo]Akutna okužba poteka po pričakovanih fazah, značilnih za vse virusne hepatitise. Inkubacijska doba po okužbi z virusom traja 30-180 dni in v tem času se virus razmnožuje brez vidnih simptomov. Nato sledi prodromska faza z nespecifičnimi simptomi, kot so neješčnost, utrujenost, navzea, bruhanje in pogosto bolečina v zgornjem desnem predelu trebuha. Po 3 do 10 dneh nastopi zlatenična (ikternična faza); seč se obarva temneje in pride do rumenega obarvanja sluznic in kože. Kljub slabšanju zlatenice ostali simptomi običajno izgubljajo na intenziteti. Zlatenica običajno doseže svoj vrh po 1 do 2 tednih in nato izzveni v nadaljnjih 2 do 4 tednih. Celotna akutna bolezen praviloma izzveni v 4 do 8 tednih. Akutni hepatitis B se lahko pojavi kot sookužba (koinfekcija) akunega hepatitisa B, akutno poslabšanje zaradi nadokužbe (superinfekcije) pri prenašalcih virusa VHB ali kot agresivno napredovanje kroničnega hepatitisa B. Akuten hepatitis lahko preide v kronično obliko.[7]
Diagnoza
[uredi | uredi kodo]Pri sumu na hepatitis se običajno določijo tri serološki označevalci, in sicer skupna protitelesa proti HDV (skupaj IgG in IgM), protitelesa proti HDV razreda IgM ter antigen hepatitisa D (HDV-Ag). Za dokazovanje seroloških označevalcev se največkrat uporabljajo različne encimskoimunske metode. Prisotnost virusa v krvi se lahko potrdi z dokazom virusne RNK v serumu oziroma plazmi, vendar ta test ni rutinsko izvajan in ga omočajo le redki laboratoriji.[5]
Zdravljenje
[uredi | uredi kodo]Zdraviti je treba le bolnike z izraženimi bolezenskimi znaki simptomi; prenašalce virusa brez simptomov je treba le spremljati. Doslej se je kot učinkovito zdravilo izkazal le interferon alfa. Za dosego tako kratkoročnih kot dolgoročnih terapijskih izidov je potrebno zdravljenje z visokimi odmerki interferona alfa vsaj v trajanju enega leta. Kljub nekaterim spodbudnim rezultatom ostajata problem visok delež neodzivnih bolnikov na to zdravljenje ter pogoste ponovitve bolezni. V končni fazi kroničnega hepatitisa pride v poštev kot učinkovito zdravljenje le presaditev jeter.[8]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=hepatitis[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 3. 3. 2012.
- ↑ Makino S; Chang MF; Shieh CK; in sod. (1987). »Molecular cloning and sequencing of a human hepatitis delta (delta) virus RNA«. Nature. 329 (6137): 343–346. doi:10.1038/329343a0. PMID 3627276.
- ↑ Poisson F; Roingeard P; Baillou A; Dubois F; Bonelli F; Calogero RA; Goudeau A (1993). »Characterization of RNA-binding domains of hepatitis delta antigen«. J. Gen. Virol. 74 (Pt 11): 2473–2478. PMID 8245865.
- ↑ 4,0 4,1 Radjef N; Gordien E; Ivaniushina V; in sod. (2004). »Molecular Phylogenetic Analyses Indicate a Wide and Ancient Radiation of African Hepatitis Delta Virus, Suggesting a Deltavirus Genus of at Least Seven Major Clades«. J. Virol. 78 (5): 2537–2544. doi:10.1128/JVI.78.5.2537-2544.2004. PMC 369207. PMID 14963156.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Štunf Š., Seme K., Poljak M.: Virus hepatitisa D. Medicinski razgledi 2005; 44: 463–471.
- ↑ Taylor JM (2006). »Hepatitis delta virus«. Virology. 344 (1): 71–76. doi:10.1016/j.virol.2005.09.033. PMID 16364738.
- ↑ Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 223.
- ↑ Farci P. Delta hepatitis: an update. J Hepatol 2003; 39 Supl 1: S212–219.