Kosezi

Kosezi je naziv za pripadnike srednjeveškega družbenega sloja pri alpskih Slovanih, ki se je že v karantanski dobi povzpel nad svobodnjake.

Kosezi predstavljajo poseben, zelo občutljiv in še ne razrešen problem družbene zgodovine vzhodnoalpskih Slovanov. So izrazita posebnost tega ozemlja, saj se kraji, kjer so živeli, ali naselbine, ki s svojim imenom spominjajo nanje, nahajajo med zgornjo Anižo na severu in Kolpo na jugu, torej na prostoru alpskoslovanske kolonizacije.

Izvor

Teorije povezujejo izvor kosezov kot družbenega sloja z naselitvijo Obrov, z ostanki Gotov, z razvojem alpskih Slovanov, s priselitvijo "Hrvatov" (ne Hrvatov v sodobnem etničnem smislu) ter z vplivom Langobardov ali Frankov. V pisnih virih se pojavijo relativno pozno. Najstarejša navedba Kosentzes je iz srede 10. stoletja pri bizantinskem cesarju Konstantinu Porfirogenetu. Nemci so ta družbeni sloj poimenovali z Edlinger (plemeniti ljudje), omenjajo pa se tudi kot arimanni, libertini, nobiles, rustici, liberti. Vsa imena pričajo o tem, da je moralo iti za privilegirano staroslovansko družbeno skupino, pri čemer ni sporen samo njihov izvor, ampak tudi izvor in pomen njihovega imena.

Franki so ob uvedbi svojega reda sprejeli koseze v svojo ureditev kot izjemno skupino med fevdalci in navadnimi svobodnjaki. V prvem razdobju fevdalne družbe, so bili osebno svobodni, ter hkrati niso bili vključeni v fevdalna zemljiška gospostva, imeli so pravico do orožja, dedovanja in prodaje svoje kmečke posesti. Bivali so na lastnem posestvu, ki so ga svobodno darovali ali zamenjavali.

Družbena vloga

V gospodarskem pogledu so bili večinoma kmetje. Živeli so v skupinah, ki so jih povezovala posebna »koseška sodišča«. Kmet, ki je v poznem srednjem veku ustoličeval koroškega vojvodo, je bil kosez. Kosez je bil torej ustoličevalec in »obredni nosilec«, in sicer najstarejši moški član iz koseške rodbine vojvodskega kmeta iz Blažnje vasi, ki je sedeč na knežjem kamnu, držal z eno roko marogastega bika in z drugo kobilo enake barve. Koseze lahko opredelimo kot nastajajoče domače plemstvo, lahko pa jih enačimo z družiniki, verjetno so bili to oboroženi knezovi spremljevalci, katerim je knez v zameno za vojaško spremstvo podelil zemljiško posest.

Položaj skozi stoletja

Kosezi so vse do 13. stoletja zavzemali posebno mesto sredi med fevdalci in podložniki in bili v tem času sloj povsem svojski za slovensko fevdalno družbo. Od fevdalcev jih je delilo to, da niso imeli zemljiškega gospostva, od podložnikov pa da v ta gospostva niso bili vključeni. Pa tudi navadni svobodnjaki niso bili, ker so imeli svojo posebno sodstvo, torej tudi pravo ter svoje posebne vojaške dolžnosti in bili izredno tesno povezani z vojvodo.

Toda odkar jim lahko od visokega srednjega veka dalje sledimo v virih, je to skupina, ki neprestano izgublja svoj star družbeni položaj. V listinah 12. stoletja so kosezi enakovredni z višjimi ministeriali, do srede 13. stoletja so se uvrščali in bili izenačeni z ministeriali in vitezi. V 14. stoletju je zaradi razkroja uradov del kosezov prešel med nižje plemstvo, del med meščane, del pa med podložnike. Tako so bili v poznem srednjem veku preostali kosezi samo še kmetje z nekaterimi privilegiji.

Koseze poznamo na Slovenskem do srede 16. stoletja, v nekaterih osamljenih primerih tudi še nekaj dlje. Njihov obstoj dokazujejo številni kraji z imenom Koseze ali Edling (ohranjenih 29) na Koroškem, Štajerskem in deloma tudi na Kranjskem (na Gorenjskem in Dolenjskem).

Viri

• Enciklopedija Slovenije, geslo Kosezi;
• Bogo Grafenauer, »Deset let proučevanja ustoličevanja koroških vojvod, kosezov in države karantanskih Slovencev«, Zgodovinski časopis 16 (1962);
• Hans-Dietrich Kahl, Der Staat der Karantanen : Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum, Ljubljana, 2002;
• Peter Štih, Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku : osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. stoletja do konca 9. stoletja, Ljubljana, 2001;
• Peter Štih, Pregled slovenske srednjeveške zgodovine, Ljubljana, 1998;
• Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979.