Stara turščina
| Stara turščina | |
|---|---|
| Vzhodna stara turščina | |
| Področje | Vzhodna Azija, Srednja Azija in deli Vzhodne Evrope |
| Obdobje | 8.–13. stoletje |
Turški
| |
| Narečja | |
| Pisava | staroturška pisava, staroujgurska abeceda |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | otk – Stara turščina |
Seznam Linguist | otk Stara turščina |
| Glottolog | oldu1238 |
Stara turščina je bila sibirski turški jezik, ki so ga govorili v vzhodnem Turkistanu in Mongoliji.[1] Prvič je bil odkrit na napisih iz Drugega turškega kaganata in pozneje Ujgurskega kaganata in velja za najzgodnejši dokazani skupni turški jezik. Glede na datiranje ohranjenih pisnih virov lahko obdobje stare turščine datiramo od obdobja malo pred letom 720 do mongolskih vpadov v 13. stoletju. Stara turščina se na splošno deli na dve narečji, starejšo orhonsko turščino in poznejšo staroujgurščino. Mnenja jezikoslovcev o karahanidščini, ki je zelo blizu stari ujgurščini,[2] se razlikujejo; nekateri (med njimi Omeljan Pritsak, Sergej Malov, Osman Karataj in Marcel Erdal) jo štejejo za eno izmed narečij vzhodne stare turščine, medtem ko drugi karahanidščino raje vključujejo med srednjeturške jezike.[3] Vzhodna staroturščina in zahodna staroturščina skupaj tvorita staro turščino, čeprav zahodna staroturščina ni potrjena in je večinoma rekonstruirana na podlagi besed iz madžarščine.[4] Vzhodna staroturščina je najstarejši potrjeni član sibirske veje turških jezikov, več njenih danes arhaičnih slovničnih in besednih značilnosti pa je ohranjenih v sodobni rumeni ujgurščini, ujgurščini Lop Nur[5] in kalajščini (ki so vse ogrožene); kalajščina je na primer (presenetljivo) ohranila veliko število arhaičnih staroturških besed,[6] čeprav tvori jezikovni otok[7] znotraj osrednjega Irana in je pod močnim vplivom perzijščine.[8] Stara ujgurščina ni neposredni prednik sodobnega ujgurskega jezika,[9][10] temveč zahodne jugurščine; prednik sodobne ujgurščine je bila namreč knjižna čagatajščina.[11]
Vzhodna staroturščina je pisana v več pisavah, vključno s staroturško pisavo, staroujgursko abecedo, pisavo brahmi in manihejsko pisavo. Rune orhunske turščine je leta 1893 dešifriral Vilhelm Thomsen.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Rachewiltz, Igor de; Rybatzki, Volker (31. maj 2010). Introduction to Altaic Philology. BRILL. str. 17. ISBN 9789004188891.
- ↑ Erdal, Marcel (september 2004). A Grammar of Old Turkic. BRILL. str. 8. ISBN 9789047403968.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Rachewiltz, Igor de; Rybatzki, Volker (31. maj 2010). Introduction to Altaic Philology. BRILL. str. 19. ISBN 9789004188891.
- ↑ Robbeets, Martine; Savelyev, Alexander (27. maj 2020). The Oxford Guide to the Transeurasian Languages. Oxford University Press. str. 106. ISBN 978-0-19-880462-8.
- ↑ The Oxford Guide to the Transeurasian Languages. str. 413.
- ↑ Robbeets, Martine; Savelyev, Alexander (27. maj 2020). The Oxford Guide to the Transeurasian Languages. Oxford University Press. str. 112. ISBN 978-0-19-880462-8.
- ↑ Ragagnin, Elisabetta (Maj 2020). »Major and Minor Turkic Language Islands in Iran with a Special Focus on Khalaj«. Iranian Studies. 53 (3–4): 573–588. doi:10.1080/00210862.2020.1740881. S2CID 218924277.
- ↑ Johanson, Lars; Csató, Éva Á. (29. april 2015). The Turkic Languages. Routledge. str. 280. ISBN 9781136825279.
- ↑ Dwyer, Arienne M. (2007). Salar. Otto Harrassowitz Verlag. str. 49. ISBN 9783447040914.
- ↑ Studies in Asian Historical Linguistics. BRILL. 19. julij 2021. str. 209. ISBN 9789004448568.
- ↑ Khalid, Adeeb (Januar 1999). The Politics of Muslim Cultural Reform. University of California Press. str. 188. ISBN 9780520920897.
