Pojdi na vsebino

Volški Tatari

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Volški Tatari
Идел-Урал татарлары

Kazanska Tatarka, 18. stoletje
Regije z večjim številom pripadnikov
 Rusija5.310.649[1]
• Tatarstan2.012.571
• Baškortostan1.009.295[2]
• Moskva149.043
 Uzbekistan467.829[3]
 Kazahstan203.371
 Ukrajina73.304[4]
 Turkmenistan36.355[5]
 Kirgizistan28.334[6]
 Azerbajdžan25.900[7]
 Turčija25.500[8]
 Kitajska5.000
 Litva4.000
 Estonija1.981[9]
 Finska900
Jeziki
tatarski, ruski
Religija
sunitski islam (večina)
pravoslavno krščanstvo (manjšina)
Sorodne etnične skupine
Baškirci, Čuvaši

Volški Tatari so turška etnična skupina, ki izvira iz regije med Volgo in Uralom v Rusiji. Razdeljeni so v več podskupin. V Tatarstanu so s 53 % večinski prebivalci države. V Ruski federaciji so za Rusi druga največja etnična skupina.[10] So najštevilčnejša skupina Tatarov.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Tatari v ruski zvezni državi Tatarstan tvorijo samo tretjino vseh Tatarov. Nekatere tatarske skupnosti izven te republike so nastale že pred Oktobrsko revolucijo leta 1917, ker so se Tatari ukvarjali predvsem s trgovanjem.[11]

Nastanek etnonima Tatar je predmet razprav. Mongolska teza, po kateri se etimologija lahko sledi do kitajskega Tan-Tan ali Dan-Dan, je širše sprejeta kot turška.[12] Etnonim Tatar se je prvič pojavil v 5. stoletju pr. n. št.[13]

V 15. stoletju se je med Tatari razširil islam.[13] Po padcu Kazana leta 1552 so Tatari postali podložniki Ruskega carstva.[14] Ker so Rusi Tatare povezovali z mongolsko Zlato hordo, ki je v Rusiji vladala v 13. stoletju, so dobili negativen pečat. Zaradi tega so nekateri sodobni tatarski intelektualci v Rusiji začeli iskati povezavo med Tatari in zgodovinskimi Prabolgari, naseljenimi v Tatarstanu. Rusi so v 18. in 19. stoletju s Tatari imenovali vse turške prebivalce Ruskega carstva, čeprav se turška ljudstva do nastanka Sovjetske zveze niso imela za Tatare.[14] Volški Tatari so se do konca 19. stoletja, ko se je ponovno uvedel etnonim Tatar, imeli za Muslimane.[12] Ruski carski uradniki so za komuniciranje s turškimi ljudstvi do konca 19. stoletja uporabljali knjižni tatarski jezik. Politična in kulturna gibanja Volških Tatarov so imela pomembno vlogo tako v Carstvu do leta 1917 kot kasneje v Sovjetski zvezi.[11] Tatarski intelektualci so v 1990. letih poskušali zavreti rusifikacijo Tatarstana in doseči stanje, kakršno je bilo v Sovjetski zvezi.[14]

Prabolgarizem

[uredi | uredi kodo]

Prabolgarizem je trditev, da so Volški Tatari potomci Volških Prabolgarov.[15][16][17] Bolj sprejemljiva je trditev, da se je etnogeneza Volških Tatarov končala po prihodu Kipčakov, Kumanov in Mongolov na ozemlje Volških Prabolgarov.

Podskupine Volških Tatarov

[uredi | uredi kodo]

Kazanski Tatari

[uredi | uredi kodo]

Kazanski Tatari tvorijo večino Volških Tatarov in tatarskih prebivalcev Tatarstana. Naseljeni so večinoma na levem bregu Volge.[18]

Invazija Hazarov je prisila Prabolgare, da so se v prvi polovici 8. stoletja preselili z azovskih step na ozemlje ob srednji Volgi in spodnji Kami.[12] V obdobju od 10.-13. stoletja so se iz južne Sibirije v Evropo selila turška ljudstva, vključno s Kipčaki. Ljudstva so v 13. stoletju igrala pomembno vlogo med mongolsko invazijo na ruske kneževine. Tatarska etnogeneza se je začela potem, ko so se turška ljudstva pomešala z Prabolgari in drugimi lokalnimi prebivalci Povolžja, privzela kipšaško narečje in prestopila v islam. Po propadu Zlate horde v 16. stoletju je nastalo več tatarskih držav:[19] Kazanski, Astrahanski, Sibirski in Krimski kanat.[13]

Poreklo Kazanskih Tatarov je povezano z vprašanjem, ali so potomci Prabolgarov ali Zlate horde.[11] Po eni od teorij se lahko dediščino Kazanskih Tatarov sledi do Kipčakov iz Zlata horde,[11] po drugi pa so Tatari nastali iz prabolgarske kulture, ki je preživela mongolsko osvajanje leta 1236-1237.[12]

Mišari

[uredi | uredi kodo]

Mišari (tatarsko Мишәрләр, Мišәrlәr) so etnična skupina Volških Tatarov, ki govorijo mišarsko narečje tatarskega jezika in štejejo približno tretjino populacije Volških Tatarov. So potomci kumansko-kipčaških plemen, ki so se ob srednji Oki in Mešiori pomešala z Burtasi. Živijo v Čeljabinski, Uljanovski, Penzenski, Rjazanski in Niženovgorodski oblasti, Tatarstanu, Baškortostanu in Mordviniji.

Kasimski Tatari

[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto Kasimskih Tatarov je Qasím (rusko Kasimov) v Rjazanski oblasti. V zgodovini so imeli svoj Kasimski kanat. V Kasimovu zdaj živi 1.100 Kasimskih Tatarov. O njihovem številu drugod ni zanesljivih podatkov.

Nokratski Tatari

[uredi | uredi kodo]

Nokratski Tatari živijo v ruski republiki Udmurtiji v Permskem kraju in Kirovski oblasti. V 1920. letih so imeli približno 15.000 pripadnikov.

Permski Tatari (Ostjaki)

[uredi | uredi kodo]

Permski Tatari živijo v Permskem kraju. Nekateri tatarski znanstveniki jih imenujejo tudi Ostjaški Tatari. Leta 2002 so imeli približno 130.000 pripadnikov.

Kerešeni

[uredi | uredi kodo]
Ivan Grozni je podjarmil Tatare in jih veliko prisilno pokristjanil

Ruska carska oblast je leta 1552 začela udejanjati politiko pokristjanjevanja muslimanskih Tatarov, kar je imelo za posledico pojav pokristjanjenih Tatarov Kerešenov.[20] Mnogo Tatarov so pokristjanili med vladavino Ivana Groznega in kasneje v 18. stoletju.

Nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili predniki Kerešenskih Tatarov Suari, katere so v 6. stoletju med bivanjem na Kavkazu pokristjanili armenski duhovniki. Suari so se kasneje, tako kot druga plemena, spreobrnili v islam, in postali Volški Bolgari. Iz njih izvirajo sodobni Čuvaši, ki so pravoslavne veroizpovedi, in Kazanski Tatari, ki so muslimani.

Kerešenski Tatari živijo predvsem v Volško-uralski regiji in se sedaj asimilirajo med Čuvaše in Tatare. Med osemdesetletno ateistično sovjetsko vladavino je mnogo Tatarov obeh veroizpovedi postalo manj vernih kot so bili pred tem. Tatari in Kerešeni se razlikujejo samo po tatarskih oziroma krščanskih osebnih imenih.

V 13. stoletju se je v krščanstvo spreobrnilo tudi nekaj kumanskih plemen v Zlati hordi (nestorjanstvo). Nekatere molitve, zapisane v tistem času v Codex Cumanicus (Kumanski kodeks), zvenijo podobno kot sodobne kerešenske molitve, čeprav ni znana nobena povezava med Kumani in sodobnimi Kerešeni.

Lakota v Tatarstanu (1921-1922)

[uredi | uredi kodo]

Zaradi šest let trajajoče prve svetovne vojne in državljanske vojne, uničene infrastrukture, katastrofalne suše leta 1921 in politike sovjetske vlade je leta 1921 in 1922 v Sovjetski zvezi umrlo najmanj 5 milijonov ljudi, od tega 2 milijona oziroma polovica Tatarov.[21] Sovjetske oblasti so po lakoti na to ozemlje naselile Ruse, s čimer je delež Tatarov v prebivalstvu padel pod 50 %.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Prazniki

[uredi | uredi kodo]

Tatarski prazniki so povezani predvsem s poljedelskim ciklom. Spomladi in poleti so prazniki oranja (Sabantuj), setve in žetve (Džien). V zimskem času sta praznika Pomoči in Nardugan.

Kuhinja

[uredi | uredi kodo]

Tatarska kuhinja je bogata z vročimi juhami (şulpa), jedmi iz testa (kistibi, pelmeni, ečpočmak, peremeč in druge) in slaščicami (čakčak, gebedije). Tradicionalni tatarski napitki so ajran, katik, kumis in drugi.

  • Şulpa z rezanci
    Şulpa z rezanci
  • Pilav
    Pilav
  • Kistibi
    Kistibi
  • Kelevese in čakčak
    Kelevese in čakčak
  • Ajran
    Ajran

Diaspora

[uredi | uredi kodo]

Z Volškimi Tatari naseljena področja po podatkih Popisa prebivalstva leta 2010:

  • Ural in gornja Kama (od 15. stoletja): 15. stoletje – kolonizacija, 16.-17. stoletje – preseljevanje, 17.-19. stoletje – izkoriščanje naravnih bogastev in delo v tovarnah
  • Zahodna Sibirija (od 16. stoletja): 16. stoletje - ruska represija po osvojitvi Kazanskega kanata, 17.-19. stoletje – raziskovanje zahodne Sibirije, konec 19. stoletja – prva polovica 20. stoletja – industrializacija, gradnja železniških prog, 1930. leta – Stalinova represija, 1970.-1990. Leta – delo v naftni industriji
  • Moskva (od 17. stoletja): tatarski fevdalci v ruskih službah, trgovci, od 18. stoletje Sankt Peterburg
  • Kazahstan (od 18. stoletja): 18.–19. stoletje – ruski častniki in vojaki, 1930. leta – industrialiacija, od 1950. let – naseljevanje neobljudene zemlje, v 1990. letih vrnitev
  • Finska (od leta 1804, večinoma Mišari): 19. stoletje – ruski vojaški častniki, vojaki in drugi
  • Centralna Azija (od 19. stoletja, Uzbekistan, Turkmenistan, Tadžikistan, Kirgizistan, Žinjiang): 19. stoletje – ruski častniki in vojaki, trgovci, verski emigranti, 1920.-1930. Leta – idustrializcija, sovjetski program izobraževanja centralnoazijskih ljudstev, 1948, 1960 – pomoč Ašgabatu in Taškentu po katastrofalnih potresih, v 1880. letih vrnitev
  • Kavkaz, predvsem Azerbajdžan (od 19. stoletja): delavci v naftni industriji in trgovci
  • Brazilija: 19. stoletje – po koncu kolonialnega obdobja je Brazilija spodbujala naseljevanje ljudi iz Evrope, zlasti Italijanov, Nemcev in Slovanov, med katerimi so bili tudi Tatari; naselili so se predvsem v državi Paraná in Rio Grande do Sul
  • Severna Kitajska (od leta 1910): 1910. leta – gradnja železniških prog, v 1950. letih vrnitev
  • Vzhodna Sibirija (od 19. stoletja): 19. stoletje – ponovno naseljevanje kmetov, 1910. in 1980. leta - gradnja železniških prog, 1930. leta – izgnanci
  • Nemčija in Avstrija : 1914, 1941 – vojni ujetniki, 1990. leta – emigranti
  • Turčija, Japonska, Iran, Kitajska, Egipt (od 1918): emigranti
  • Združeno kraljestvo, Združene države Amerike, Avstralija, Kanada: 1920. leta - emigracija iz Nemčije, Turčije, Japonske in Kitajske, 1950. leta - vojni ujetniki, ki se iz Nemčije niso želeli vrniti v Sovjetsko zvezo, 1990. leta – emigranti po razpadu Sovjetske zveze
  • Sahalin, Kaliningrad, Belorusija, Ukrajina, Latvija, Estonija, Litva, Karelija: po letih 1944-1945 – gradbeni delavci, sovjetsko vojaško osebje
  • Izrael: 1990. leta – zakonski partnerji Judov

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Russian Census 2010: Population by ethnicity Arhivirano 2013-12-04 na Wayback Machine. (rusko)
  2. ↑ Агентство Республики Казахстан по статистике: Численность населения Республики Казахстан по отдельным этносам на 1 января 2012 года Arhivirano 2013-06-03 na Wayback Machine.
  3. ↑ »Uzbekistan – Ethnic minorities« (PDF). Pridobljeno 3. junija 2011.[mrtva povezava]
  4. ↑ »About number and composition population of Ukraine by data All-Ukrainian census of the population 2001«. Ukraine Census 2001. State Statistics Committee of Ukraine. Pridobljeno 27. septembra 2012.
  5. ↑ Asgabat.net-городской социально-информационный портал :Итоги всеобщей переписи населения Туркменистана по национальному составу в 1995 году. Arhivirano 2012-07-09 at Archive.is
  6. ↑ 5.01.00.03 Национальный состав населения. Arhivirano iz izvirnika 13. novembra 2013.
  7. ↑ [1]
  8. ↑ Joshua Project. Tatar in Turkey. Pridobljeno 10. maja 2015.
  9. ↑ Population by ethnic nationality Arhivirano 2018-01-04 na Wayback Machine.. Pridobljeno 30. marca 2016.
  10. ↑ Kazan Tatars See No Future for Themselves in Putin's Russia Arhivirano 2018-01-04 na Wayback Machine.. The Interpreter. 24. marec 2014.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 Tatar. Tha Language of the Largest Minority in Russia. Princeton University.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 Azade-Ayshe Rorlich. 1. The Origins of the Volga Tatars. Stanford University.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Tatar. Encyclopedia Britannica.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Dimitry Gorenburg. Tatars as Mezo-Nation.
  15. ↑ A. Rorlich. Origin of the Volga Tatars. Pridobljeno 10. maja 2015.
  16. ↑ Tatarstan. Velika sovjetska enciklopedija.
  17. ↑ Viktor Aleksandrovich Shnirel. Who gets the past? Woodrow Wilson Center Press, 1996. ISBN 0-8018-5221-8, ISBN 978-0-8018-5221-3.
  18. ↑ Татары. Серия «Народы и культуры». РАН. Moskva: Наука, 2001, str. 36.
  19. ↑ James S. Olson, ur. (1994). An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires. str. 624–625.
  20. ↑ Brower 2001, str. 271.
  21. ↑ Battle with Famine. Pridobljeno 10. maja 2015.

Vira

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Volški_Tatari&oldid=6276691«